SIST EN 16872:2016

SLOVENSKI SIST EN 16872
STANDARD
december 2016
Zdravstvene storitve, ki jih opravljajo zdravniki z dodatno kvalifikacijo
iz homeopatije – Zahteve za storitve zdravstvenega varstva, ki jih
opravljajo zdravniki z dodatno kvalifikacijo iz homeopatije

Services of Medical Doctors with additional qualification in Homeopathy (MDQH) –
Requirements for health care provision by Medical Doctors with additional
qualification in Homeopathy
Services de santé des docteurs en médecine ayant une qualification
complémentaire en homéopathie - Exigences relatives aux prestations de soins de
santé fournies par les docteurs en médecine ayant une qualification
complémentaire en homéopathie
Dienstleistungen von Ärzten mit Zusatzqualifikation in Homöopathie –
Anforderungen an die Gesundheitsversorgung durch Ärzte mit Zusatzqualifikation in
Homöopathie
Referenčna oznaka
ICS 11.020.10 SIST EN 16872:2016 (sl)

Nadaljevanje na strani II in od 1 do 25

© 2017-04: Slovenski inštitut za standardizacijo. Razmnoževanje ali kopiranje celote ali delov tega standarda ni dovoljeno.

SIST EN 16872 : 2016
NACIONALNI UVOD
Standard SIST EN 16872 (sl), Zdravstvene storitve, ki jih opravljajo zdravniki z dodatno kvalifikacijo iz
homeopatije – Zahteve za storitve zdravstvenega varstva, ki jih opravljajo zdravniki z dodatno
kvalifikacijo iz homeopatije, 2016, ima status slovenskega standarda in je istoveten evropskemu
standardu EN 16872 (en, de, fr), Services of Medical Doctors with additional qualification in Homeopathy
(MDQH) – Requirements for health care provision by Medical Doctors with additional qualification in
Homeopathy, 2016.
NACIONALNI PREDGOVOR
Evropski standard EN 16872:2016 je pripravil projektni odbor Evropskega komiteja za standardizacijo
CEN/TC 427 Services of Medical Doctors with additional qualification in Homeopathy. Slovenski
standard SIST EN 16872:2016 je prevod evropskega standarda EN 16872:2016. V primeru spora glede
besedila slovenskega prevoda v tem standardu je odločilen izvirni evropski standard v enem izmed treh
uradnih jezikov CEN. Slovensko izdajo standarda je v sodelovanju s Slovenskim homeopatskim
društvom pripravil tehnični odbor SIST/TC VAZ Varovanje zdravja.

Odločitev za privzem tega standarda je dne 7. 11. 2016 sprejel Strokovni svet SIST za splošno področje.

OSNOVA ZA IZDAJO STANDARDA
– privzem standarda EN 16872:2016

OPOMBE
– Povsod, kjer se v besedilu standarda uporablja izraz »evropski standard«, v SIST EN 16872:2016 to
pomeni »slovenski standard«.
– Uvod in nacionalni predgovor nista sestavna dela standarda.

– Ta nacionalni dokument je istoveten EN 16872:2016 in je objavljen z dovoljenjem

CEN-CENELEC
Upravni center
Avenue Marnix 17
B-1000 Bruselj
This national document is identical with EN 16872:2016 and is published with the permission of

CEN-CENELEC
Management Centre
Avenue Marnix 17
B-1000 Brussels
II
EVROPSKI STANDARD EN 16872
EUROPEAN STANDARD
EUROPÄISCHE NORM
NORME EUROPÉENNE oktober 2016
ICS 03.080.99; 03.100.30; 11.020

Slovenska izdaja
Zdravstvene storitve, ki jih opravljajo zdravniki z dodatno kvalifikacijo iz
homeopatije – Zahteve za storitve zdravstvenega varstva, ki jih opravljajo
zdravniki z dodatno kvalifikacijo iz homeopatije

Services of Medical Doctors with Services de santé des docteurs en Dienstleistungen von Ärzten mit
additional qualification in médecine ayant une qualification Zusatzqualifikation in Homöopathie
Homeopathy (MDQH) – complémentaire en homéopathie – – Anforderungen an die
Requirements for health care Exigences relatives aux prestations Gesundheitsversorgung durch Ärzte
provision by Medical Doctors with de soins de santé fournies par les mit Zusatzqualifikation in
additional qualification in docteurs en médecine ayant une Homöopathie
Homeopathy qualification complémentaire en
homéopathie
Ta evropski standard je CEN sprejel dne 6. avgusta 2016.

Člani CEN morajo izpolnjevati notranje predpise CEN/CENELEC, ki določajo pogoje, pod katerimi dobi
ta standard status nacionalnega standarda brez kakršnihkoli sprememb. Najnovejši seznami teh
nacionalnih standardov in njihovi bibliografski podatki se na zahtevo lahko dobijo pri Upravnem centru
CEN-CENELEC ali pri kateremkoli članu CEN.

Ta evropski standard obstaja v treh uradnih izdajah (angleški, francoski in nemški). Izdaje v drugih
jezikih, ki jih člani CEN na lastno odgovornost prevedejo in izdajo ter prijavijo pri Upravnem centru CEN-
CENELEC, veljajo kot uradne izdaje.

Člani CEN so nacionalni organi za standarde Avstrije, Belgije, Bolgarije, Cipra, Češke republike,
Danske, Estonije, Finske, Francije, Grčije, Hrvaške, Irske, Islandije, Italije, Latvije, Litve, Luksemburga,
Madžarske, Malte, Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, Nemčije, Nizozemske, Norveške,
Poljske, Portugalske, Romunije, Slovaške, Slovenije, Španije, Švedske, Švice, Turčije in Združenega
kraljestva.
CEN
Evropski komite za standardizacijo
European Committee for Standardization
Comité Européen de Normalisation
Europäisches Komitee für Normung
Upravni center CEN-CENELEC: Avenue Marnix 17, B-1000 Bruselj

© 2016 CEN  Lastnice avtorskih pravic so vse države članice CEN. Ref. oznaka EN 16872:2016 E

SIST EN 16872 : 2016
Predgovor k evropskemu standardu

Dokument (EN 16872:2016) je pripravil tehnični odbor CEN/TC 427 »Projektni odbor za zdravstvene
storitve zdravnikov z dodatno kvalifikacijo iz homeopatije«, katerega sekretariat vodi ASI.
Ta evropski standard mora dobiti status nacionalnega standarda bodisi z objavo istovetnega besedila
bodisi z razglasitvijo najpozneje do aprila 2017; nacionalne standarde, ki so v nasprotju s tem
standardom, pa je treba umakniti najpozneje aprila 2017.
Opozoriti je treba na možnost, da je lahko nekaj elementov tega dokumenta predmet patentnih pravic.
CEN ne prevzema odgovornosti za identifikacijo katerihkoli ali vseh takih patentnih pravic.
Skladno z notranjimi predpisi CEN-CENELEC morajo ta evropski standard obvezno uvesti nacionalne
organizacije za standarde naslednjih držav: Avstrije, Belgije, Bolgarije, Cipra, Češke republike, Danske,
Estonije, Finske, Francije, Grčije, Hrvaške, Irske, Islandije, Italije, Latvije, Litve, Luksemburga,
Madžarske, Malte, Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, Nemčije, Nizozemske, Norveške,
Poljske, Portugalske, Romunije, Slovaške, Slovenije, Španije, Švedske, Švice, Turčije in Združenega
kraljestva.
SIST EN 16872 : 2016
VSEBINA Stran
Predgovor k evropskemu standardu . 2
Uvod . 5
1 Področje uporabe . 6
2 Izrazi in definicije . 6
3 Kompetence . 8
3.1 Splošno . 8
3.2 Zahtevano znanje in razumevanje . 8
3.3 Zahtevane sposobnosti in veščine . 8
3.4 Povezava med konvencionalnim in homeopatskim pristopom . 9
4 Klinična praksa . 9
4.1 Homeopatska anamneza . 9
4.2 Homeopatska analiza primera . 9
4.3 Nadaljnja obravnava in vodenje bolnika . 10
4.4 Zahteve za zdravstveno dokumentacijo . 10
5 Etični kodeks . 10
5.1 Osnovna načela . 10
5.2 Načela zdravnikovega odnosa do poklica . 11
5.3 Načela zdravljenja . 12
5.4 Načela vsakodnevnega dela . 12
6 Izobraževanje . 13
6.1 Splošno . 13
6.2 Osnovne zahteve programa homeopatskega izobraževanja . 14
6.2.1 Zahteve za sprejem . 14
6.2.2 Zahteve programa homeopatskega izobraževanja . 14
6.3 Rezultati izobraževanja . 14
6.3.1 Glavni rezultati . 14
6.3.2 Zahtevano znanje in veščine . 14
6.3.3 Izvajanje programa homeopatskega izobraževanja . 15
6.4 Preverjanje znanja . 15
6.5 Stalni strokovni razvoj . 15
6.5.1 Stalni strokovni razvoj za zdravnike homeopate . 15
6.5.2 Stalni strokovni razvoj poklica . 15
Dodatek A (normativni): Učni načrt . 16
A.1 Pregled . 16
A.2 Predmetnik . 16
A.2.1 Splošno . 16
A.2.2 Postopek zdravljenja . 16
A.2.3 Obravnavanje primera in klinična pot . 18
A.3 Stalni strokovni razvoj . 20
SIST EN 16872 : 2016
A.3.1 Stalni strokovni razvoj za zdravnike . 20
A.3.2 Stalni strokovni razvoj poklica . 20
Dodatek B (informativni): Smernice za preverjanje znanja . 21
Dodatek C (informativni): Priporočeni seznam homeopatskih zdravil za poučevanje . 23
Bibliografija . 25

SIST EN 16872 : 2016
Uvod
Homeopatijo je pred več kot 200 leti utemeljil nemški zdravnik dr. Samuel Hahnemann; od takrat se je
razvila v dovršeno prakso anamneze, diagnostike, predpisovanja zdravil in zagotavljanja dolgotrajne
obravnave. Temelji na načelu podobnosti »podobno se zdravi s podobnim«. Nekateri zdravniki in filozofi
to načelo priznavajo že stoletja, toda Hahnemann je prepoznal njegovo univerzalnost, na njem zgradil
celovit medicinski sistem z lastnim pojmovanjem zdravja in bolezni ter ga opisal v svojem temeljnem
delu Organon umetnosti zdravljenja [1]. Homeopatija se je razvila na podlagi in v okviru zahodne, zlasti
evropske medicinske vede, in se danes v svetu izvaja v več kot 70 državah.
Namen evropskega standarda je določiti minimalne standarde kakovosti homeopatskega zdravljenja ter
zagotoviti visoke standarde na področju izobraževanja, usposabljanja in izvajanja homeopatije pri
zdravnikih. Bolnikom, ki se odločijo za homeopatijo, bi bilo treba zagotoviti primerno kakovost in
standard ponujene oskrbe.
Cilj standarda je tudi uskladiti strokovne standarde pri izvajanju homeopatije med zdravniki v Evropi in
vključiti visokokakovostno homeopatijo v evropski sistem zdravstvenega varstva. Skladno s priporočili
strategije Svetovne zdravstvene organizacije za tradicionalno medicino 2014–2023 [2] bo vodilnim na
področju zdravstvenega varstva v pomoč pri oblikovanju rešitev, ki zdravje in avtonomijo bolnika
obravnavajo širše.
SIST EN 16872 : 2016
1 Področje uporabe
Ta evropski standard določa minimalne zahteve za zdravnike z dodatno kvalifikacijo iz homeopatije in
njihove zdravstvene storitve.
Ta evropski standard se ne uporablja za storitve, ki jih opravijo osebe, ki niso zdravniki, niti za pripravo
homeopatskih zdravil, niti za metodologijo in izvedbo homeopatskih preizkusov.

2 Izrazi in definicije
Za namene tega dokumenta se uporabljajo naslednji izrazi in definicije.

2.1
akutna bolezen
hiter patološki proces, ki ponavadi izzveni bolj ali manj hitro, a vedno v doglednem času

[VIR: Hahnemann, Kronične bolezni, njihova posebna narava in homeopatsko zdravljenje]

2.2
kronična bolezen
bolezen, ki se pogosto začne neopazno, a dinamično vpliva na organizem in povzroči postopen odklon
od zdravega stanja
[VIR: Hahnemann, Organon umetnosti zdravljenja, paragraf 72]

2.3
konstitucija
fizične in psihološke značilnosti, ki določajo posameznika, vključno s fizičnimi in psihološkimi odzivi na
dražljaje in okoliščine, ki se pojavljajo v vsakodnevnem življenju

2.4
smer zdravljenja
progresivno izboljšanje bolnikovega stanja, ki ga izkazuje potek bolezenskega procesa, in sicer od
zgoraj navzdol, od znotraj navzven, od bolj pomembnih organov k manj pomembnim in od duševnega
k fizičnemu; simptomi se umikajo v smeri, ki je nasprotna njihovemu nastanku

Opomba 1: Smer zdravljenja se lahko določi na podlagi sprememb v bolezenskem procesu.

2.5
splošni simptomi
splošno
bolezensko dogajanje, ki prizadene človeka kot celoto in je povezano z več področji ali vidiki

PRIMER: Vročina, znojenje ali šibkost.

2.6
homeopatsko zdravilo
homeopatsko zdravilo, predpisano po načelu podobnosti

[VIR: Direktiva 2001/83/ES, spremenjena z direktivo 2004/27/ES, čl. 1(5)] [3]

2.7
izbira homeopatskega zdravila
primerjava ustreznih homeopatskih zdravil in diferenciacija med njimi, da se na podlagi načela
podobnosti za vsakega bolnika izbere najprimernejše homeopatsko zdravilo

SIST EN 16872 : 2016
2.8
homeopatski preizkus
metoda, ki se v homeopatiji uporablja za določanje simptomov homeopatskega zdravila, in sicer tako,
da se zdravim prostovoljcem predpišejo odmerki homeopatsko potencirane substance, ki lahko sproži
simptome
Opomba 1: Ustreza homeopatskemu patogenetskemu preizkusu.

2.9
homeopatija
medicinski pristop, pri katerem se bolniku predpiše homeopatsko zdravilo z namenom izboljšanja
zdravja
2.10
homeopatska materija medika
celota zbranega znanja o terapevtskih lastnostih zdravil, ki se uporabljajo pri homeopatskem zdravljenju

2.11
zdravnik z dodatno kvalifikacijo iz homeopatije
zdravnik homeopat
zdravnik, ki se je dodatno izobraževal na področju homeopatije in je usposobljen za to, da homeopatijo
vključi v zdravstveno oskrbo bolnikov v praksi splošne medicine, konvencionalni specialistični praksi ali
izključno homeopatski praksi
2.12
teorija o miazmah
Hahnemannova teorija o etiologiji in razvoju kroničnih ali ponavljajočih se bolezni ugotavlja, katere
bolezni bi lahko bile pridobljene ali dedne in katere lahko povzročijo nagnjenost k določeni bolezni

2.13
modaliteta
okoliščina, ki poslabša ali izboljša nek simptom ali celotno klinično sliko bolnika

2.14
potenca
stopnja, na katero je potencirano homeopatsko zdravilo

2.15
potenciranje
dinamizacija
način priprave homeopatskega zdravila s trituracijo ali pretresanjem med vsakim zaporedjem redčenj

2.16
načelo podobnosti
terapevtska uporaba zdravil za zdravljenje simptomov, podobnih tistim, ki jih izzovejo pri zdravem
človeku
2.17
repertorizacija
tehnika uporabe repertorija za prepoznavanje homeopatskega zdravila, katerega materija medika se
najbolj ujema s totaliteto simptomov bolnika

2.18
repertorij
sistematična navzkrižna primerjava simptomov in bolezenskih znakov s homeopatskimi zdravili

SIST EN 16872 : 2016
2.19
rubrika v repertoriju
rubrika v repertoriju, ki simptome, znake ali klinično diagnozo povezuje z ustreznimi homeopatskimi
zdravili
2.20
potlačitev (supresija)
zdravljenje, ki ne poteka v smeri ozdravitve

2.21
totaliteta simptomov
celotna bolezenska slika, vključno z duševnimi, splošnimi in lokalnimi simptomi bolnika

3 Kompetence
3.1 Splošno
Homeopatija ponuja drugačen pristop k pojmovanju bolezni in odnosu do bolnika. Zdravniki homeopati
delajo na enak način kot njihovi konvencionalni kolegi, le da pri zdravljenju bolnikov vključujejo
homeopatijo. Zdravnik homeopat mora pri obravnavi upoštevati vse etične in poklicne vrednote,
kompetence in odgovornost, ki se pričakujejo od zdravnika; pri tem celovito oceni bolnikove potrebe in
sodeluje z drugimi medicinskimi strokovnjaki, katerih oskrbo bolnik že prejema ali bi jo utegnil
potrebovati.
3.2 Zahtevano znanje in razumevanje
Poleg konvencionalnega usposabljanja mora zdravnik homeopat poznati in razumeti:
a) področje uporabe in pomen homeopatije ter prepoznati njen prispevek, ki ga vključi v zdravljenje
bolnika;
b) zdravje in dinamiko bolezni, tudi s poglobljenim razumevanjem kroničnih bolezni;
c) komunikacijske veščine, še zlasti zaradi posebnosti homeopatske anamneze;
d) bolnika kot posameznika;
e) sposobnost bolnika za samozdravljenje in samouravnavanje ter ukrepe, ki so mu na voljo za
spodbujanje teh procesov;
f) pomembnost samega terapevtskega srečanja;
g) znanstvene osnove homeopatije, dokaze in argumente, ki jo podpirajo;
h) omejitve homeopatije;
i) uporabo homeopatije kot dopolnilne terapije pri preventivni, profilaktični in paliativni oskrbi ter
j) potrebo, da deluje v varnem medicinskem kontekstu in v okviru širšega načrta zdravljenja, ki nujno
vključuje tudi poznavanje diagnoze, prognoze in konvencionalnega zdravljenja.
3.3 Zahtevane sposobnosti in veščine
Zdravnik homeopat mora biti sposoben:
a) pridobiti ustrezno informirano privolitev za izvajanje homeopatskega zdravljenja;
b) priti do celovitih podatkov, saj predpisovanje homeopatskega zdravila izhaja tako iz celostnega
pristopa k bolniku kot iz patoloških indikacij; vsi vidiki primera in bolnika so pomembni;
c) pridobiti simptome in znake na fizični, čustveni in duševni ravni s pomočjo anamneze, pregleda in
vseh dodatnih analiz, potrebnih za izbiro homeopatskega zdravila;
d) jasno komunicirati z bolniki, njihovimi svojci in drugim zdravstvenim osebjem ter
e) zagotoviti, da so bolniki celovito seznanjeni o svoji izbiri zdravljenja in oskrbe.
SIST EN 16872 : 2016
3.4 Povezava med konvencionalnim in homeopatskim pristopom
Zdravnik homeopat izbere najprimernejši način zdravljenja za bolnika, ki je lahko konvencionalen,
homeopatski ali oboje. Zdravnik homeopat bi moral poznati indikacije in omejitve homeopatije, na kar
deloma vplivajo njegova izobrazba in izkušnje. Homeopatija kot metoda zdravljenja se lahko uporablja
tako v splošni kot v specialistični medicini.

4 Klinična praksa
4.1 Homeopatska anamneza
Celovita anamneza je v homeopatiji najpomembnejši diagnostični instrument. Pri jemanju anamneze je
treba oceniti indikacije za homeopatsko zdravljenje. Pri homeopatski anamnezi mora zdravnik
homeopat:
a) prepoznati znake in simptome stanja bolnika v smislu konvencionalne medicinske diagnoze in
b) opredeliti podatke, potrebne za izbiro homeopatskega zdravila.
Strokovne zahteve za homeopatsko anamnezo morajo vključevati:
c) beleženje spontano vidnih ugotovitev, vedenja in gibov;
d) zapisovanje spontane pripovedi bolnika;
e) prepoznavanje totalitete simptomov v vodenem pogovoru;
f) podrobnejšo seznanitev z najpomembnejšimi podrobnostmi na področju duševnosti in čustev,
splošnih in lokalnih simptomov ter modalitetami;
g) celovito anamnezo z zdravstvenimi, biografskimi in socialnimi podatki ter
h) celovito družinsko anamnezo.
Pri homeopatski anamnezi je treba opraviti natančen telesni pregled bolnika, da se ugotovijo in
podrobneje opišejo vsi fizični znaki in simptomi, tudi znaki, vidni na zunaj.

4.2 Homeopatska analiza primera

Pri homeopatski analizi primera mora zdravnik homeopat oceniti simptome in ugotovitve skladno s
homeopatskimi načeli.
Zdravnik homeopat mora zlasti:
a) prepoznati simptome, ki so značilni za posameznega bolnika;
b) oceniti, kateri simptomi so pomembni pri izbiri zdravila;
c) prepoznati simptome, pomembne za spremljanje učinka terapije (simptomi za spremljanje
napredka zdravljenja);
d) analizirati in oceniti uspešnost na podlagi simptomov za spremljanje napredka zdravljenja ob
upoštevanju predvidenega spontanega napredka in načel smeri zdravljenja v homeopatiji;
e) primerjati in opraviti diferencialno analizo homeopatskih zdravil na podlagi materije medike;
f) poznati različne pristope, metode in orodja za izbiro primernega homeopatskega zdravila;
g) biti seznanjen z uporabo repertorija in omejitvami pri njegovi uporabi.

SIST EN 16872 : 2016
4.3 Nadaljnja obravnava in vodenje bolnika
Ob kontrolnih pregledih, ki so med trajanjem homeopatskega zdravljenja najpomembnejši diagnostični
instrument, mora zdravnik homeopat:
a) ugotoviti, ali bolnik sledi načrtu zdravljenja, določenem na predhodnem pregledu, in ali pravilno
jemlje homeopatsko zdravilo;
b) ugotoviti spremembe simptomatologije ob upoštevanju homeopatskega zdravljenja,
samozdravljenja in drugih vplivov;
c) analizirati in oceniti spremembe;
d) oceniti uspešnost zdravljenja;
e) preveriti in po potrebi spremeniti načrt zdravljenja ter
f) določiti nadaljnji potek zdravljenja.

4.4 Zahteve za zdravstveno dokumentacijo
Zdravstvena dokumentacija mora vsebovati opis stanja bolnika ob začetku terapije, sprememb v času
zdravljenja, vseh sprejetih odločitev in uporabljenih terapevtskih ukrepov ter napredka pri zdravljenju.
Tako lahko tudi drug zdravnik homeopat s praktičnimi izkušnjami razume konkretni primer. Vsi pregledi
morajo biti kronološko zabeleženi.
Poleg elementov standardne anamneze mora zapis o anamnezi, opravljeni na začetku zdravljenja,
vsebovati:
– navedbo predpisanega homeopatskega zdravila, potence in odmerka ter možne nadaljnje
terapevtske in diagnostične ukrepe;
– po želji tudi kratek opis pogovora, priporočil in nasvetov, ki jih je prejel bolnik.
Dokumentacija primera mora vsebovati opis simptomov, kadar je le mogoče z navedbo besed bolnika
samega. Za vsak pomemben simptom morajo biti navedene podrobnosti, potrebne za izbiro primernega
homeopatskega zdravila, če jih je bolnik seveda sposoben navesti.
V analizi primera bi bilo treba natančno popisati, kaj vse je bilo storjeno v konkretnem primeru: opis
izbire zdravila; opis simptomov za spremljanje napredka zdravljenja; opis simptomov, ki so se
spremenili, bili odpravljeni ali so se pojavili na novo.

5 Etični kodeks
5.1 Osnovna načela
Zdravnik homeopat mora upoštevati splošna načela, ki veljajo za vse kakovostne zdravniške storitve,
zapisana v Hipokratovi prisegi in deklaracijah Svetovnega zdravniškega združenja, še zlasti:

a) načela posameznikovih pravic, kot so:
1) pravica do nedotakljivosti telesa,
2) pravica do zasebnosti,
3) bolnikova avtonomija in
4) pravica do dobre zdravstvene oskrbe;
b) načela zdravstvene oskrbe, ki se osredotoča na bolnika.

SIST EN 16872 : 2016
5.2 Načela zdravnikovega odnosa do poklica
V odnosu med zdravnikom in bolnikom:
a) mora zdravnik homeopat bolnika obravnavati pošteno in upravičiti njegovo zaupanje. Še zlasti se
mora izogibati:
1) vzbujanju negativnih občutkov,
2) izvajanju nepotrebnega zdravljenja in
3) predpisovanju nepotrebnih zdravil;
b) mora zdravnik homeopat spoštovati bolnikovo integriteto. Še zlasti mora:
1) obravnavati bolnika kot samostojnega posameznika, ki sprejema lastne odločitve in zanje
prevzema polno odgovornost;
2) izvajati ukrepe, ki bodo bolniku pomagali, da čimprej ne bo več odvisen od zdravljenja;
3) obravnavati bolnika kot sebi enakovrednega – ga vključiti v proces zdravljenja in ga seznanjati
z njegovim fizičnim, čustvenim in duševnim zdravstvenim stanjem;
4) upoštevati bolnikov pogled na svet;
5) bolnika obveščati in mu svetovati tako, da bo na podlagi podatkov lahko sprejel ustrezne
odločitve; in
6) spoštovati bolnikovo pravico, da se posvetuje z drugim zdravstvenim strokovnjakom;
c) mora zdravnik homeopat nameniti ustrezno pozornost težavam, ki jih navaja bolnik, in si vzeti dovolj
časa za obravnavo;
d) sme zdravnik homeopat uporabiti samo terapijo, s katero je bolnik soglašal, potem ko je bil z njo
ustrezno seznanjen;
e) mora zdravnik homeopat z bolnikom vzpostaviti odnos, ki temelji na vzajemnem zaupanju, tako da
mu lahko bolnik zaupa vsako težavo ali pomislek;
f) mora zdravnik homeopat spoštovati zaupnost podatkov vseh bolnikov, katerih primere bi bilo
mogoče uporabiti v objavah, na konferencah ali usposabljanjih, tako da zakrije ali spremeni podatke
o istovetnosti; od bolnika mora pridobiti pisno soglasje, če želi njegov primer predstaviti v članku
ali na konferenci;
g) zdravnik homeopat ne sme razkriti podatkov o bolniku, razen:
1) če to zahteva zakon,
2) če obstaja sum o zlorabi otroka ali starejše osebe – v takem primeru obvesti pristojne službe,
3) če ni bolnik soglašal z načinom in obsegom razkritja podatkov ter
4) v nujnih primerih ali drugih nevarnih razmerah, ko bi podatki lahko pomagali pri preprečitvi
morebitne poškodbe ali smrti bolnika ali druge osebe;
h) mora zdravnik homeopat delati pod lastnim imenom, tudi v primeru skupinske prakse;
i) mora zdravnik homeopat obvestiti bolnika, da se namerava upokojiti ali preseliti, ter ga seznaniti,
kako je urejen prenos prakse na drugega zdravnika;
j) mora zdravnik homeopat v primeru bolnika, ki menja zdravnika, z njegovim soglasjem pridobiti
zdravstveno dokumentacijo od prejšnjega zdravnika;
k) se mora zdravnik homeopat v dobro bolnika in njegovega počutja potruditi ter se posvetovati ali
vzpostaviti sodelovanje z drugimi zdravstvenimi strokovnjaki, ki sodelujejo pri njegovi zdravstveni
oskrbi. Še zlasti mora:
1) bolnika napotiti h kolegu, če pregled ali zdravljenje presega njegove sposobnosti, ali k drugemu
ustreznemu zdravstvenemu strokovnjaku, če bi mu lahko ta ustrezneje pomagal;
SIST EN 16872 : 2016
2) paziti, da ne pride do neželenih nasprotij med postopki zdravljenja; in
3) izključno z bolnikovim soglasjem, opraviti posvet s kolegom ali bolnika napotiti h kolegom, ki
sodelujejo pri njegovem zdravljenju.
Če zdravnik homeopat ni bolnikov izbrani zdravnik, bi mu moral svetovati, naj ohrani stike s svojim
osebnim zdravnikom splošne medicine. Bolniku lahko svetuje, naj se raje obrne na drugega zdravnika,
in sicer:
l) če ugotovi, da ga ne more več objektivno obravnavati;
m) če so bolnikova pričakovanja glede zdravljenja nestvarna;
n) če ima občutek, da mu ne more več pomagati; in
o) če meni, da se je porušilo medsebojno zaupanje, na katerem je temeljil njun odnos.
5.3 Načela zdravljenja
S stališča zdravljenja:
a) mora zdravnik homeopat znati ravnati po načelih homeopatije;
b) mora zdravnik homeopat preprečiti potlačitev/supresijo. Cilj zdravljenja mora biti dolgoročno
splošno izboljšanje bolnikovega stanja, čeprav lahko v nekaterih primerih ponudi tudi paliativno
oskrbo;
c) mora zdravnik homeopat bolniku pojasniti povezavo med življenjskim slogom in konkretno težavo
ter mu svetovati glede samooskrbe in preventive ali ga napotiti k drugemu zdravstvenemu
strokovnjaku po nasvet glede samooskrbe in preventive;
d) mora zdravnik homeopat pred začetkom zdravljenja pojasniti svojo izbiro vrste zdravljenja;
e) mora zdravnik homeopat kot osnovno načelo upoštevati samoozdravitveno sposobnost vsakega
človeka; zdravljenje pomaga, izzove ali sproži ozdravitev, v nekaterih posebnih okoliščinah pa je
paliativno;
f) si mora zdravnik homeopat prizadevati za rast in razvoj bolnika kot svobodnega posameznika, ki
premaguje svoje težave ali bolezen, ter za ohranitev njegove samostojnosti;
g) se mora zdravnik homeopat izuriti za uporabo opreme za preglede in diagnostiko;
h) mora zdravnik homeopat stalno skrbeti za strokovni razvoj, da bi ohranil zahtevane standarde
znanja, usposobljenosti in strokovnosti. To zagotavlja z udeležbo na osvežitvenih tečajih in stalnim
strokovnim razvojem, s posvetovanji s kolegi in spremljanjem strokovne literature;
i) zdravnik homeopat ne sme izvajati zdravljenja, za katerega ni usposobljen;
j) mora zdravnik homeopat prevzeti osebno odgovornost za zdravljenje; če zdravljenje zaupa
drugemu zdravstvenemu delavcu, ki nima dovoljenja za samostojno delo, ostaja končna
odgovornost na strani zdravnika, ki je primer začel obravnavati;
k) mora zdravnik homeopat spoštovati svoj poklic in kolege ter druge zdravstvene delavce;
l) mora zdravnik homeopat premišljeno in pošteno ter brez izkrivljanja dejstev in prikrivanja znanja o
metodah zdravljenja deliti rezultate svojih raziskav in kliničnih izkušenj ter se vzdržati neprimerne
samopromocije in oglaševanja, vsakršnih trditev o skrivnih ali ekskluzivnih metodah zdravljenja in
vsakršnih trditev, da je sposoben izjemnih ozdravitev;
m) se mora zdravnik homeopat vzdržati vseh dejanj, ki bi bila v nasprotju s poklicno etiko.
5.4 Načela vsakodnevnega dela
Pri redni praksi:
a) se mora zdravnik homeopat držati dogovorjenih terminov;
b) mora biti zdravnik homeopat dosegljiv ob jasno navedenih dnevih in urah;
SIST EN 16872 : 2016
c) mora zdravnik homeopat, če ne more opraviti pregleda v predhodno dogovorjenem terminu, o tem
pravočasno obvestiti bolnika in se dogovoriti za nov termin ali urediti sprejem bolnikov pri
nadomestnem zdravniku. Nadomestni zdravnik sme obravnavati bolnika le, če je za to pristojen;
d) mora zdravnik homeopat bolnika pred prvo obravnavo ali med njo, po možnosti v pisni obliki (z
brošuro ali obvestilom v čakalnici), seznaniti:
1) s svojim članstvom v strokovnih združenjih,
2) s svojimi medicinskimi kvalifikacijami in z njihovim pomenom ter
3) s ceno pregleda ter trajanjem in potekom zdravljenja;
e) mora zdravnik homeopat po posvetu z bolnikom pripraviti prilagodljiv načrt zdravljenja in po
možnosti postaviti prognozo;
f) mora zdravnik homeopat natančno in temeljito voditi zdravstveno dokumentacijo bolnika:
1) zbirati sme samo podatke, potrebne za zdravljenje,
2) zdravstveno dokumentacijo mora hraniti na varnem in z njo vedno ravnati zaupno, dostop do
nje pa omejiti na osebe, ki imajo za to pravno podlago,
3) na bolnikovo zahtevo mora brezplačno poslati vse temeljne in bistvene podatke iz njegove
zdravstvene dokumentacije, da bi omogočil seznanitev s potekom obravnave ali zdravstveno
dokumentacijo poslal kolegu,
4) vso zdravstveno dokumentacijo mora hraniti najmanj toliko časa, kot predpisujejo nacionalni
predpisi;
g) mora zdravnik homeopat zagotoviti funkcionalne in higienične prostore in opremo za pregled ter
varovanje zasebnosti;
h) mora zdravnik homeopat ob koncu pregleda ali kmalu po njem bolniku predpisati recept z navedbo
imena homeopatskega zdravila, odmerka, pogostnosti in časa jemanja;
i) mora biti zdravnik homeopat neodvisen od komercialnih ustanov ali oseb s področja
medicine/farmacije:
1) izogibati se mora pripravljanju ali prodaji zdravil v okviru lastne prakse ali prek lastnega podjetja,
2) zavrniti mora provizijo od kateregakoli zdravila, ki ga pripravi farmacevt/lekarnar;
j) sme zdravnik homeopat na pravilen in strokoven način in samo za namene obveščanja javnosti
oglaševati podrobnosti o lokaciji in specializirani homeopatski praksi ter
k) mora zdravnik homeopat pristojnim organom dovoliti, da pregledajo njegove prostore in po potrebi
ob pisnem soglasju prizadetega vpogledajo v zdravstveno dokumentacijo bolnika.
6 Izobraževanje
6.1 Splošno
V homeopatiji sta terapevtski cilj in praktični pristop k bolezni lahko drugačna od tistih v konvencionalni
medicini. Program homeopatskega izobraževanja mora zdravnike pripraviti za vzdrževanje in
izboljševanje najprimernejšega in varnega homeopatskega zdravljenja, za vseživljenjsko in samostojno
učenje ter za stalni strokovni razvoj. S stališča znanja, potrebnih veščin, odnosa in vedenja do bolnika
je treba oblikovati profesionalen odnos.
Zaradi predpisov na področju medicinskega izobraževanja v Evropi se za akreditacijo na tem področju
uporabljajo standardi nacionalnih izobraževalnih ustanov. Če v državi ni notranjih predpisov, se
uporablja akreditacijski standard CEN/TC 427.

SIST EN 16872 : 2016
6.2 Osnovne zahteve programa homeopatskega izobraževanja
6.2.1 Zahteve za sprejem
Kandidat mora biti zdravnik ali študent medicine, za prakticiranje mora imeti dovoljenje za izvajanje
poklica zdravnika v državi stalnega prebivališča.
6.2.2 Zahteve programa homeopatskega izobraževanja
Program homeopatskega izobraževanja, vključno s predavanji, praktičnim usposabljanjem in
preverjanjem znanja, mora pripraviti ustanova, ki ima izkušnje in znanje s področja homeopatije.
Učitelji morajo biti strokovnjaki z izkušnjami iz predmetov, ki jih poučujejo.
Usposabljanje bi moralo vključevati predavanja, podprta z zadostnim kliničnim usposabljanjem in
kliničnimi izkušnjami v obsegu ekvivalenta najmanj 350 ur. Ena tretjina časa bi morala biti namenjena
kliničnemu usposabljanju. Kandidat bi moral imeti možnost zaključiti študij v 3 letih delnega študija.
Uporabijo se lahko učne metode, kot so e-učenje, spletni seminarji, nadzorovane naloge in druge
metode, ki se izoblikujejo v procesu.
6. 3 Rezultati izobraževanja
6.3.1 Glavni rezultati
Program homeopatskega izobraževanja mora zdravnika homeopata pripraviti:
a) za vzdrževanje in izboljševanje najprimernejšega in najvarnejšega homeopatskega zdravljenja, za
vseživljenjsko in samostojno učenje ter za stalni strokovni razvoj in
b) za ohranjanje profesionalnega odnosa (tj. znanja, veščin, odnosa in vedenja, kot jih pričakujejo
bolniki in družba).
6.3.2 Zahtevano znanje in veščine
Med programom homeopatskega izobraževanja bi moral študent pridobiti znanje in veščine iz točk 3.2
in 3.3 ter:
a) izkazati določeno celoto znanja, razumevanja ter kliničnih in postopkovnih veščin pa tudi
profesionalen pristop, potreben za zagotavljanje učinkovite obravnave, osredotočene na bolnika;
b) oblikovati popolnejše razumevanje zdravja in dinamike bolezni ter nov pogled na kronične bolezni;
c) pridobiti novo, poglobljeno zanimanje za klinično medicino;
d) si oblikovati klinične in komunikacijske veščine, še zlasti s stališča anamneze in pozornega
poslušanja podrobnosti bolnikovega pripovedovanja, ter natančno proučiti potek dogodkov med
razvojem bolezni;
e) se zavedati bolnikovih sposobnosti za samouravnavanje in samozdravljenje ter ukrepov, ki so mu
na voljo za spodbujanje teh procesov;
f) pokazati, da zna usmerjati odnos med zdravnikom in bolnikom in tudi dinamiko izmenjav, do katerih
pride pred in med terapevtskim srečanjem ali po njem, in da razume pomembnost samega
terapevtskega srečanja;
g) se seznaniti s področjem uporabe in pomenom homeopatije za bolnike in skupnost, kjer dela, ter
razumeti njen prispevek in ga znati vključiti v obravnavo bolnika; prav tako bi moral dokazati, da je
lahko polnopravni udeleženec pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe;
h) izkazati odgovorno uporabo svojega znanja in vpliva za izboljšanje zdravja in dobrega počutja
posameznih bolnikov, skupnosti in prebivalstva;

SIST EN 16872 : 2016
i) izkazati predanost refleksivnemu učenju ter ustvarjanju, širjenju, uporabi in interpretaciji
homeopatskega/medicinskega znanja; dokazati, da pozna znanstvene osnove homeopatije,
dokaze zanjo in argumente, ki jo podpirajo; ter
j) izkazati predanost na področju zdravja in dobrega počutja posameznikov in družbe na podlagi
etične prakse, strokovno zasnovanih predpisov in visokih osebnih standardov vedenja; upoštevati
bi moral bolnika kot posameznika in osebnost skupaj z vsemi vidiki človekovega stanja.
6.3.3 Izvajanje programa homeopatskega izobraževanja
Program homeopatskega izobraževanja bi moral:
a) obsegati celovito praktično in teoretično izobraževanje;
b) zagotavljati najprimernejše in varno zdravljenje na podlagi premišljene prakse in povratnih
informacij ter
c) omogočati, da kandidati dosežejo rezultate izobraževanja iz dodatka A.
6.4 Preverjanje znanja
Ob koncu vsakega leta se lahko opravi preverjanje znanja, na koncu programa izobraževanja pa je
obvezno treba pripraviti izpit. Z izpitom se pri kandidatih ocenita širina in poglobljenost pridobljenega
homeopatskega znanja in veščin, potrebnih za samostojno uporabo znanja, pridobljenega med
izobraževanjem, ter za izvajanje homeopatskih obravnav in izbiro zdravljenja. Smernice za preverjanje
znanja so v dodatku B.
6.5 Stalni strokovni razvoj
6.5.1 Stalni strokovni razvoj za zdravnike homeopate
Zdravnik homeopat mora biti motiviran za udeležbo v programih stalnega izobraževanja in upoštevati
zahteve glede stalnega strokovnega razvoja, ki veljajo v njegovi državi ali ki jih predlaga njegova
homeopatska šola, da bi tako še izboljšal homeopatsko in konvencionalno znanje in veščine.
Udeleževati bi se moral domačih in mednarodnih usposabljanj, srečanj, kongresov, delavnic, seminarjev
in drugih znanstvenih dogodkov, ki so pomembni za homeopatijo in s pomočjo katerih lahko pridobi
ustrezne točke za stalno strokovno usposabljanje in izobraževanje.
6.5.2 Stalni strokovni razvoj poklica
Zdravnik homeopat mora prevzeti odgovornost za širjenje svojih izkušenj in novega znanja.

SIST EN 16872 : 2016
Dodatek A
(normativni)
Učni načrt
A.1 Pregled
Poleg zahtev o splošnih kompetencah iz točke 3 mora zdravnik homeopat po uspešno zaključenem
usposabljanju:
a) temeljito poznati zgodovino homeopatije, načela in koncepte, kot so opisani v Hahnemannovih
temeljnih delih “Organon umetnosti zdravljenja” in “Kronične bolezni, njihova posebna narava in
homeopatsko zdravljenje”, ter jih znati posredovati drugim;
b) imeti dovolj kliničnih izkušenj iz homeopatije pod nadzorom supervizorja;
c) temeljito poznati materijo mediko in primerjalno materijo mediko najpomembnejših homeopatskih
zdravil;
d) znati zanesljivo izbirati indicirana zdravila in med njimi razlikovati;
e) razumeti različne homeopatske pristope pri zdravljenju;
f) znati svoje znanje ustrezno uporabiti za širok spekter zdravstvenih potreb;
g) razumeti vlogo homeopatije pri celoviti obravnavi bolnika;
h) razumeti različne potence in farmacevtske oblike, v katerih se izdajajo homeopatska zdravila, in
znati napisati recept za homeopatsko zdravilo;
i) poznati raziskovalno dejavnost in dokaze v zvezi s homeopatijo ter znati z njimi seznanjati druge;
j) poznati osnovna načela raziskovalnih metod in
k) poznati metode spremljanja uspešnosti v homeopatski klinični praksi.
Tako usposobljeni zdravniki so primerni kandidati za preverjanje kvalifikacij pred uradnim regulativnim
organom za homeopatijo v njihovih državah. Svoj status morajo ohranjati tako, da izpolnjujejo zahteve
po stalnem strokovnem razvoju iz homeopatije in ustreznih medicinskih znanj, kot predlaga navedeni
organ.
A.2 Predmetnik
A.2.1 Splošno
Cilji izobraževanja so zapisani v ležečem tisku. Posamezni konkretni rezultati izobraževanja so zapisani
v običajnem tisku.
A.2.2 Postopek zdravljenja
A.2.2.1 Vloga homeopatije
Študent mora razumeti, ali je glede na potrebe bolnika homeopatsko zdravljenje primerno.
Študent se mora seznaniti s področjem uporabe in omejitvami homeopatije, indikacijami za njeno
uporabo ter ovirami, ki vplivajo na njeno učinkovitost, mora se naučiti presojati indikacije bodisi za
uporabo homeopatije bodisi za druge oblike zdravljenja ter znati oceniti primer s stališča konvencionalne
medicine. Mora znati oceniti indikacije za uporabo homeopatije glede na bolezen, kot jo predstavi bolnik.
(Pojem »naravne bolezni«, kot ga opredeljuje homeopatska filozofija, se obravnava na drugem mestu v
tem dokumentu.)
SIST EN 16872 : 2016
A.2.2.2 Vloga zdravnika
Študent mora razumeti značilnosti, naloge in osebni slog dela zdravnika homeopata v primerjavi z
njegovo konvencionalno vlogo in vlogo drugih zdravstvenih strokovnjakov.
Študent se mora zavedati svoje vloge in nalog v okviru zdravstvenega sistema države in tega, da se
odnos zdravnika homeopata do zdravljenja ne razlikuje bistveno od odnosa drugih zdravnikov. Na drugi
strani mora razumeti, da homeopatija visoko vrednoti eksistencialno subjektivnost vsakega bolnika in
da je zato naloga in odgovornost zdravnika, da se sam dobro pozna. Hkrati se mora zavedati vpliva
lastnih čustev ter poznati svoje osebne pomanjkljivosti in lastnosti, ki bi lahko vplivale na njegov odnos
do bolnika.
Mora se naučiti razumeti svoj osebni slog, kako ta vpliva na potek obravnave in kako ga lahko ustrezno
in učinkovito uporabi.
A.2.2.3 Postopek obravnave in odnos med zdravnikom in bolnikom

Študent mora izboljšati svoje razumevanje in veščine v zvezi z odnosom med zdravnikom in bolnikom
in razumeti, kakšna je motivacija bolnika in njegova odgovornost v postopku zdravljenja.
Študent mora pridobiti znanje in uvid glede dejavnikov, ki jih med obravnavo in v postopku zdravljenja
navede bolnik, vključno z bolnikovo motivacijo in pričakovanji, ter se naučiti, kako jih upoštevati pri
pogovoru in načrtovanju zdravljenja.
Študent se mora celovito seznaniti s subjektiv
...