EN 1050:1996

SLOVENSKI SIST EN 1050
STANDARD
junij 2000
Varnost strojev – Načela ocene tveganja

(enakovreden EN 1050:1996)
Safety of machinery – Principles for risk assessment

Sécurité des machines – Principes pour l´appréciation du risque

Sicherheit von Maschinen – Leitsätze zur Risikobeurteilung

Deskriptorji: varnost strojev, preprečevanje nesreč, varnostni ukrepi, posebnosti

Referenčna številka
ICS 13.110 SIST EN 1050:2000 (sl)

Nadaljevanje na straneh II in od 2 do 22

© 2003-12 Slovenski prevod standarda je založil in izdal Slovenski inštitut za standardizacijo. Razmnoževanje celote ali delov ni dovoljeno.

SIST EN 1050 : 2000
NACIONALNI UVOD
Standard SIST EN 1050 (sl), Varnost strojev – Načela ocene tveganja, 2000, ima status slovenskega
standarda in je enakovreden evropskemu standardu EN 1050 (en), Safety of machinery – Principles
for risk assessment, 1996.
NACIONALNI PREDGOVOR
Evropski standard 1050:1996 je pripravil tehnični odbor Evropskega komiteja za standardizacijo
CEN/TC 114 Varnost strojev
Ta evropski standard ustreza bistvenim zahtevam evropske direktive 98/37/ES.
Slovenski tehnični odbor SIST/TC VSN Varnost strojev in naprav je dne 2000-06-00 privzel evropski
standard EN 1050:1996 po metodi ponatisa. Standard v slovenskem jeziku je le njegova jezikovna
različica.
ZVEZE S STANDARDI
S privzemom tega evropskega standarda veljajo za omejeni namen referenčnih standardov vsi
standardi, navedeni v izvirniku, razen tistih, ki so že sprejeti v nacionalno standardizacijo:
SIST EN 292-1: 1996 Varnost strojev – Osnovni pojmi, splošna načela načrtovanja –
1. del: Osnovna terminologija, metodologija
SIST EN 292-2:1996/A1:2000 Varnost strojev – Osnovni pojmi, splošna načela načrtovanja –
2. del: Tehnična načela in specifikacije – Dopolnilo A1
SIST EN 60204-1: 2000 Varnost strojev – Električna oprema strojev – 1. del: Splošne
zahteve
OSNOVA ZA IZDAJO STANDARDA
– Prevod standarda EN 1050:1996.
OPOMBI
– Povsod, kjer se v besedilu standarda uporablja izraz “evropski standard”, v SIST EN 1050:2000
to pomeni “slovenski standard”.
– Uvod in nacionalni predgovor nista sestavni del standarda.

II
EVROPSKI STANDARD EN 1050:1996
EUROPEAN STANDARD
EUROPÄISCHE NORM
NORME EUROPÉENNE november 1996

ICS: 13.110
Deskriptorji: varnost strojev, preprečevanje nesreč, nevarnost, varnostni ukrepi, posebnosti

Slovenska izdaja
Varnost strojev – Načela ocene tveganja
(EN 1050:1996)
Safety of machinery – Sicherheit von Maschinen – Sécurité des machines – Principes
Principles for risk assessment Leitsätze zur Risikobeurteilung pour l´appréciation du risque
(EN 1050:1996) (EN 1050:1996) (EN 1050:1996)

Ta evropski standard je dne 1996-08-22 sprejel CEN. Članice CEN morajo izpolnjevati določila
poslovnika CEN/CENELEC, s katerim je predpisano, da mora biti ta standard brez kakršnihkoli
sprememb sprejet kot nacionalni standard.

Seznami najnovejših izdaj teh nacionalnih standardov in njihovi bibliografski podatki so na voljo pri
osrednjem tajništvu ali članicah CEN.

Ta evropski standard obstaja v treh uradnih izdajah (nemški, angleški in francoski). Izdaje v drugih
jezikih, ki jih članice CEN na lastno odgovornost prevedejo in izdajo ter prijavijo pri osrednjem tajništvu
CEN, veljajo kot uradne izdaje.

Članice CEN so nacionalne ustanove za standardizacijo Avstrije, Belgije, Danske, Finske, Francije,
Grčije, Irske, Islandije, Italije, Luksemburga, Nemčije, Nizozemske, Norveške, Portugalske, Španije,
Švedske, Švice in Združenega kraljestva.

CEN
Evropski komite za standardizacijo
European Committee for Standardization
Europäisches Komitee für Normung
Comité Européen de Normalisation

Osrednje tajništvo: Rue de Stassart 36, B-1050 Bruselj

© 1996. Lastnice avtorskih pravic so vse države članice CEN

SIST EN 1050 : 2000
VSEBINA Stran
Predgovor .3
0 Uvod .3
1 Namen .3
2 Zveza z drugimi standardi .4
3 Definicije .4
4 Splošna načela.5
4.1 Osnovni pojem.5
4.2 Informacije za oceno tveganja.7
5 Določitev omejitev za stroje.7
6 Ugotavljanje nevarnosti .8
7 Ocenjevanje tveganja.8
7.1 Splošno.8
7.2 Elementi tveganja.8
7.3 Vidiki, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju elementov tveganja . 10
8 Vrednotenje tveganja . 12
8.1 Splošno. 12
8.2 Doseganje ciljev zmanjševanja tveganja . 13
8.3 Primerjava tveganja. 13
9 Dokumentacija. 14
Dodatek A (informativni): Primeri nevarnosti, nevarnih stanj in nevarnih dogodkov . 15
Dodatek B (informativni): Metode za analiziranje in ocenjevanje tveganja. 20
Dodatek C (informativni): Bibliografija. 22

SIST EN 1050 : 2000
Predgovor
Ta evropski standard je pripravil tehnični odbor CEN/TC 114 Varnost strojev, katerega tajništvo je
pri DIN.
Ta evropski standard dobi status nacionalnega standarda z objavo istovetnega besedila ali z
razglasitvijo, in sicer najpozneje do maja 1997. Nacionalne standarde, ki so v nasprotju s tem
standardom, je treba umakniti najpozneje do maja 1997.
Ta evropski standard je CEN pripravil na podlagi mandata Evropske komisije in Evropskega združenja
za prosto trgovino ter podpira bistvene zahteve direktive (direktiv) EU.
Dodatek A je informativen in vsebuje primere nevarnosti, nevarnih položajev in nevarnih dogodkov.
Tudi dodatek B je informativen in vsebuje metode za analiziranje nevarnosti in za ocenjevanje
tveganja.
Ta standard je bil sprejet v skladu s poslovnikom CEN/CENELEC in uporabo tega standarda morajo
uvesti naslednje države: Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Islandija, Irska,
Italija, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Španija, Švedska, Švica in Združeno
kraljestvo.
0 Uvod
Namen tega standarda vrste A je opisati načela za dosleden sistematičen postopek za oceno
tveganja, ki je predstavljena v 6. točki v EN 292-1:1991.

Ta standard daje napotke za odločanje pri načrtovanju strojev (glej 3.11 v EN 292-1:1991) in bo v
pomoč pri pripravi načelnih in primernih standardov vrste B in C, da bodo v skladu z bistvenimi
zahtevami za varnost in zdravje (glej dodatek A v EN 292-2:1991/A1:1995).

Standard sam po sebi ne potrjuje domneve o skladnosti z bistvenimi zahtevami za varnost in zdravje
(glej dodatek A standarda EN 292-2:1991/A1:1995).

Priporočljivo je, da se ta standard vključi v izobraževalne programe in priročnike za poučevanje o
osnovnih metodah načrtovanja.
1 Namen
Ta standard določa splošna načela postopka, znanega kot ocenjevanje tveganja, med katerim se
zberejo znanje in izkušnje o načrtovanju, uporabi, dogodkih, nesrečah in škodi, povezanih s stroji, da
se oceni tveganje za vse faze dobe trajanja strojev (glej 3.11a v EN 292-1:1991).
Ta standard daje napotke za zbiranje informacij, ki so potrebne za oceno tveganja. Opisani so
postopki za ugotavljanje nevarnosti ter ocenjevanje in vrednotenje tveganja. Namen standarda je, da
svetuje pri odločitvah glede varnosti strojev in potrebne dokumentacije za preverjanje, ali je bilo
tveganje ocenjeno.
Ta standard ne želi pripraviti podrobnega poročila o metodah za analiziranje nevarnosti in ocenjevanje
tveganja, saj je to podano drugje (na primer v učbenikih in drugih referenčnih dokumentih). Povzetek
nekaterih takih metod je naveden zgolj kot informacija (glej dodatek B).
SIST EN 1050 : 2000
2 Zveza z drugimi standardi
Ta evropski standard vsebuje datirana in nedatirana sklicevanja na določila iz drugih publikacij, ki so
navedena na ustreznih mestih v besedilu, publikacije pa so naštete spodaj. Pri datiranem sklicevanju
se poznejša dopolnila ali spremembe katerekoli teh publikacij upoštevajo le, če so z dopolnilom ali
spremembo vključene v standard. Pri nedatiranem sklicevanju pa se uporablja zadnja izdaja
publikacije, na katero se sklicuje.

Varnost strojev – Osnovni pojmi, splošna načela načrtovanja
EN 292-1:1991
– 1. del: Osnovna terminologija, metodologija
Varnost strojev – Osnovni pojmi, splošna načela načrtovanja
EN 292-2:1991/A1:1995
– 2. del: Tehnična načela in specifikacije – Dopolnilo A1
EN 60204-1:1992 Varnost strojev – Električna oprema strojev – 1. del: Splošne
zahteve (IEC 204-1:1992, prirejen)
CEN/CLC Memorandum št. 9:1994 Vodilo za vključitev vidikov varnosti v standarde (istoveten
ISO/IEC vodilo 51:1990)
3 Definicije
Pri uporabi standarda veljajo poleg definicij, navedenih v EN 292-1:1991, še naslednje definicije.
3.1 škoda
Fizična poškodba in/ali okvara zdravja ali lastnine [glej 3.4 v CEN/CLC Memorandum št. 9:1994].
3.2 nevaren dogodek
Dogodek, ki lahko povzroči škodo.
3.3 varnostni ukrep
Način za odstranitev ali zmanjšanje tveganja.
OPOMBA: Za nadaljnje informacije glej 5. točko v EN 292-1:1991.
3.4 preostalo tveganje
Tveganje, ki ostane tudi potem, ko so bili varnostni ukrepi že izvedeni.
SIST EN 1050 : 2000
4 Splošna načela
4.1 Osnovni pojem
Ocena tveganja je zaporedje logičnih korakov, ki na sistematičen način omogočajo preiskavo
nevarnosti, povezanih s stroji. Oceni tveganja sledi, kjerkoli je to potrebno, zmanjšanje tveganja, kot je
to opisano v 5. točki v EN 292-1:1991. Ponavljanje tega postopek privede do iterativnega postopka
izločanja nevarnosti v največji mogoči meri in uporabe varnostnih ukrepov.
Ocena tveganja zajema (glej sliko 1):
– analizo tveganja:
a) določitev omejitev za stroje (glej 5. točko),
b) ugotavljanje nevarnosti (glej 6. točko),
c) ocenjevanje tveganja (glej 7. točko);
– vrednotenje tveganja (glej 8. točko).
Analiza tveganja daje potrebne informacije za vrednotenje tveganja, ki omogoča tudi presojo o
varnosti strojev (glej 3.4 v EN 292-1:1991).
Ocena tveganja se opira na odločitve presoje, ki temelje na kvalitativnih metodah, ki bodo, kadar je to
mogoče, dopolnjene s kvantitativnimi metodami. Kvantitativne metode so primerne predvsem, kadar
sta predvidena resnost in obseg škode visoka.
Kvantitativne metode so pomembne za oceno in za ugotovitev alternativnih možnih varnostnih
ukrepov in za ugotovitev, katera daje boljšo zaščito.
OPOMBA: Uporaba kvantitativnih metod je omejena s količino koristnih podatkov, ki so na voljo, in pogosto je mogoča zgolj
kvalitativna ocena tveganja.
Ocenjevanje tveganja se vodi tako, da je postopek in dobljene rezultate mogoče dokumentirati
(glej 9. točko).
SIST EN 1050 : 2000
ZAČETEK
Določitev omejitev za stroje
(glej 5. točko)
Ugotavljanje nevarnosti
(glej 6. točko)
Ocenjevanje tveganja
(glej 7. točko)
Vrednotenje tveganja
(glej 8. točko)
Ali je stroj varen?
NE
Zmanjšanje tveganja
- - - -  Zmanjšanje tveganja in izbira primernih varnostnih ukrepov nista del ocene tveganja. Za
nadaljnjo razlago glej 5. točko v EN 292-1:1991 in EN 292-2.

Slika 1: Iterativni postopek doseganja varnosti

SIST EN 1050 : 2000
4.2 Informacije za oceno tveganja
Informacije za oceno tveganja in za katerokoli kvalitativno ter kvantitativno analizo vsebujejo, če je to
primerno, naslednje:
− omejitve za stroje (glej 5. točko),
− zahteve za faze dobe trajanja stroja (glej 3.11a v EN 292-1:1991),
− načrte ali druge načine za ugotovitev narave stroja,
− informacije o preskrbi z energijo,
− kakršnekoli podatke o preteklih dogodkih in nesrečah,
− kakršnekoli informacije o okvarah zdravja.
Informacije se posodabljajo skladno z razvojem načrtovanja in kadar so potrebne prilagoditve.
Primerjave med podobnimi nevarnimi stanji različnih tipov strojev so mogoče, če so na voljo ustrezne
informacije o nevarnostih in o okoliščinah ob nesrečah v teh stanjih.
Če ni podatkov o nesrečah v preteklosti ali je znano majhno število nesreč ali majhna resnost
nesreč, naj to ne bo podlaga za domnevo o majhnem tveganju.
Za kvantitativne analize se lahko uporabijo podatki iz zbirk podatkov, priročnikov ter specifikacij
laboratorijev in proizvajalca, če se zaupa v primernost podatkov. V dokumentaciji je treba označiti
negotovost v zvezi s temi podatki (glej 9. točko).
Za dopolnitev kvalitativnih podatkov se smejo uporabiti podatki, za katere na podlagi izkušenj velja
soglasno strokovno mnenje (na primer DELPHI-Technique - glej B.8).
5 Določitev omejitev za stroje
Ocena tveganja upošteva:
− faze dobe trajanja stroja (glej 3.11a v EN 292-1:1991);
− omejitve za stroje (glej 5.1 v EN 292-1:1991), vključno z namembnostno določeno uporabo v
skladu s 3.12 v EN 292-1:1991 (pravilna uporaba in delovanje stroja ter tudi posledice motenj ali
zlorabe, ki se lahko predvidijo);
− ves razpon predvidljive uporabe stroja (na primer industrijska, neindustrijska in v gospodinjstvih),
ki ga lahko upravljajo osebe, opredeljene po spolu, starosti, ki imajo vso spretnost rok ali fizične
omejitve (na primer okvare vida ali sluha, velikost, moč);
− predvideno raven usposobljenosti, izkušenj ali zmožnosti predvidenih uporabnikov, kot so na
primer:
a) upravljavec (vključno z vzdrževalci in tehniki),
b) vajenci in začetniki,
c) splošna javnost.
− izpostavljenost drugih oseb nevarnostim, ki so povezane s strojem, kjer je to mogoče razumsko
predvideti.
SIST EN 1050 : 2000
6 Ugotavljanje nevarnosti
Ugotovijo se vse nevarnosti, nevarna stanja in nevarni dogodki, povezani s strojem. Dodatek A navaja
primere za pomoč pri tem postopku (za nadaljnje informacije o nevarnostih, ki jih povzročajo stroji, glej
4. točko v EN 292-1:1991).
Na voljo je več metod za sistematično analizo nevarnosti. Primeri so navedeni v dodatku B.
7 Ocenjevanje tveganja
7.1 Splošno
Potem ko se ugotovijo nevarnosti (glej 6. točko), se oceni tveganje za vsako nevarnost posebej, tako
da se ugotovijo elementi tveganja, podani v 7.2. Pri določanju teh elementov je treba upoštevati vidike,
podane v 7.3.
7.2 Elementi tveganja
7.2.1 Kombinacija elementov tveganja
Tveganje, ki je povezano s posebnim stanjem ali tehničnim postopkom, izvira iz kombinacije
naslednjih elementov:
− resnost škode,
− verjetnost nastanka te škode, ki je funkcija:
a) pogostnosti in trajanja izpostavljenosti oseb nevarnosti,
b) verjetnosti nastanka nevarnega dogodka,
c) tehničnih in človeških možnosti za izognitev škodi ali za njeno omejitev (na primer
zmanjšana hitrost, oprema za izklop v sili, potrditvena naprava, zavedanje tveganja).
Elementi so prikazani na sliki 2, dodatne podrobnosti pa so dane v 7.2.2 in 7.2.3.

TVEGANJE RESNOSTI VERJETNOSTI NASTANKA te škode

povezano z možne
pogostnost in trajanje izpostavljenosti
obravnavano škode, ki
nevarnostjo lahko
je funkcija in
verjetnost dogoditve nevarnega dogodka
nastane
zaradi
obravnavane
možnost za izognitev škodi ali za njeno
nevarnosti
omejitev
Slika 2: Elementi tveganja
Na voljo je več metod za sistematično analizo teh elementov. Primeri so dani v dodatku B.
OPOMBA: V mnogih primerih teh elementov ni mogoče določiti natančno, ampak jih je mogoče le oceniti. To velja
predvsem za verjetnost, da se možna škoda dogodi. V nekaterih primerih je težko ugotoviti resnost možne
škode (na primer poškodba zdravja zaradi strupenih snovi ali stresa).
SIST EN 1050 : 2000
7.2.2 Resnost (stopnja možne škode)
Resnost je mogoče oceniti z upoštevanjem:
a) narave tega, kar se zaščiti:
1) osebe,
2) lastnina,
3) okolje;
b) resnosti poškodb ali poslabšanega zdravja:
1) majhna (navadno jo je mogoče popraviti),
2) resna (navadno je ni mogoče popraviti),
3) smrt;
c) razpon škode (za vsak stroj):
1) ena oseba,
2) več oseb.
7.2.3 Verjetnost nastanka škode
Verjetnost nastanka škode je mogoče oceniti z upoštevanjem točk 7.2.3.1 do 7.2.3.3.
7.2.3.1 Pogostnost in trajanje izpostavljenosti:
− potreba po dostopu v nevarno območje (na primer normalno upravljanje, vzdrževanje ali
popravilo),
− narava dostopa (na primer ročno podajanje materialov),
− čas zadrževanja v nevarnem območju,
− število oseb, za katere je dostop potreben,
− pogostnost dostopa.
7.2.3.2 Verjetnost, da se nevaren dogodek dogodi:
− zanesljivost in drugi statistični podatki,
− nesreče v preteklosti,
− poškodbe zdravja v preteklosti,
− primerjava tveganja (glej 8.3).
OPOMBA: Vzrok za nevaren dogodek je lahko tehničen ali človeški.
SIST EN 1050 : 2000
7.2.3.3 Možnosti za izognitev ali omejitev škode:
a) kdo upravlja s strojem:
1) usposobljene osebe,
2) neusposobljene osebe,
3) nihče;
b) hitrost nastanka nevarnega dogodka:
1) nenadoma,
2) hitro,
3) počasi;
c) kakršnokoli zavedanje tveganja:
1) na podlagi splošne informacije,
2) na podlagi neposrednega opazovanja,
3) na podlagi opozorilnih znakov in opozorilnih naprav;
d) človeška sposobnost za izogibanje ali omejevanje škode (na primer refleks, spretnost, možnost
umika):
1) mogoče,
2) mogoče pod nekaterimi pogoji,
3) nemogoče;
e) na podlagi izkušenj in znanja:
1) o stroju,
2) o podobnih strojih,
3) brez izkušenj.
7.3 Vidiki, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju elementov tveganja
7.3.1 Izpostavljene osebe
Ocenjevanje tveganja upošteva vse osebe, ki so izpostavljene nevarnosti. To vključuje upravljavce
(glej 3.21 v EN 292-1:1991) in druge osebe, za katere je razumsko mogoče predvidevati, da bi jim
stroji lahko škodovali.
7.3.2 Vrsta, pogostnost in trajanje izpostavljenosti
Ocenjevanje izpostavljenosti obravnavani nevarnosti (vključno z dolgoročno škodo za zdravje)
zahteva analizo, ki upošteva tudi vse načine upravljanja stroja in metode dela. Posebej velja to za
potrebe dostopa med postavljanjem, učenjem, spreminjanjem ali popravljanjem poteka, čiščenjem,
iskanjem napak in vzdrževanjem (glej 3.11 v EN 292-1:1991).
Ocenjevanje tveganja upošteva stanja, ko je treba nujno izključiti varovalne funkcije (na primer med
vzdrževanjem).
7.3.3 Razmerje med izpostavljenostjo in učinki
Upošteva se razmerje med izpostavljenostjo nevarnosti in njenimi učinki. Prav tako se upoštevajo
učinki akumulirane izpostavljenosti in sinergični učinki. Kadar se ti učinki upoštevajo, ocenjevanje
tveganja, če je mogoče, temelji na primerno priznanih podatkih.
OPOMBA: Na voljo so lahko podatki o nesrečah, ki nakazujejo verjetnost in resnost poškodb pri uporabi določene vrste
stroja glede na določeno vrsto varnostnega ukrepa.
SIST EN 1050 : 2000
7.3.4 Človeški dejavniki
Človeški dejavniki lahko vplivajo na tveganje in jih je treba upoštevati pri ocenjevanju tveganja. To
vključuje, na primer:
− medsebojni vpliv oseb in strojev,
− medsebojni vpliv med osebami,
− psihološke vidike,
− ergonomske učinke,
− zmožnost oseb, da se zavedajo tveganja v danem stanju glede na njihovo usposobljenost,
izkušnje in zmožnost.
Ocenjevanje zmožnosti izpostavljenih oseb upošteva naslednje vidike:
− uporabo ergonomskih načel pri načrtovanju strojev,
− naravno ali pridobljeno zmožnost za opravljanje zahtevanih nalog,
− zavedanje tveganja,
− stopnjo zaupanja, da bodo zahtevane naloge izvedene brez namernih ali nenamernih nepravilnosti,
− skušnjave k odklonom od predpisanih in nujnih varnih delovnih postopkov.
Na tveganje lahko vplivajo usposobljenost, izkušnje in zmožnost, toda noben od teh dejavnikov se ne
sme, kjer se lahko uporabijo ti varnostni ukrepi, uporabiti kot nadomestilo za odstranitev nevarnosti ali
zmanjšanje tveganja na podlagi načrtovanja ali zaščite.
7.3.5 Zanesljivost varnostnih funkcij
Ocenjevanje tveganja naj upošteva zanesljivost komponent in sistemov. Treba je:
− ugotoviti okoliščine, ki lahko povzročijo škodo (na primer odpoved komponente, izpad energije,
električne motnje);
− kadar je to primerno, uporabiti kvantitativne metode za primerjavo alternativnih varnostnih
ukrepov;
− dati informacije, ki bodo omogočile izbiro primernih varnostnih ukrepov, komponent in naprav.
Komponente in sistemi, za katere je ugotovljeno, da zagotavljajo varnostno kritične funkcije (glej 3.13
v EN 292-1:1991), zahtevajo posebno pozornost.
Kadar varnostne funkcije zagotavlja več kot ena varnostna naprava, mora biti izbira teh naprav
dosledna glede na presojo njihove zanesljivosti in učinkovitosti.
Kadar varn
...