EN 12354-1:2000

SLOVENSKI SIST EN 12354-1
STANDARD
september 2001
Akustika v stavbah – Ocenjevanje akustičnih lastnosti stavb iz lastnosti
sestavnih delov – 1. del: Izolirnost pred zvokom v zraku med prostori

Building acoustics – Estimation of acoustic performance of buildings from the
performance of elements – Part 1: Airborne insulation between rooms

Acoustique du bâtiment – Calcul de performance acoustique des bâtiments partir
de la performance des éléments – Partie 1: Isolement acoustique aux bruits
aériens entre des locaux
Bauakustik – Berechnung der akustischen Eigenschaften von Gebäuden aus den
Bauteileigenschaften – Teil 1: Lufischalldämmung zwischen Räumen

Referenčna oznaka
ICS 91.120.20 SIST EN 12354-1:2001 (sl)

Nadaljevanje na straneh II in III in od 1 do 59

© 2009-07: Slovenski inštitut za standardizacijo. Razmnoževanje celote ali delov tega standarda ni dovoljeno.

SIST EN 12354-1 : 2001
NACIONALNI UVOD
Standard SIST EN 12354-1 (sl), Akustika v stavbah – Ocenjevanje akustičnih lastnosti stavb iz
lastnosti sestavnih delov – 1. del: Izolirnost pred zvokom v zraku med prostori, 2001, ima status
slovenskega standarda in je istoveten evropskemu standardu EN 12354-1 (en), Building acoustics –
Estimation of acoustic performance of buildings from the performance of elements – Part 1: Airborne
sound insulation between rooms, 2000.

NACIONALNI PREDGOVOR
Evropski standard EN 12354-1:2000 je pripravil tehnični odbor Evropskega komiteja za
standardizacijo (CEN) CEN/TC 126 Akustične lastnosti gradbenih proizvodov in stavb.

Slovenski standard SIST EN 12354-1:2001 (sl) je prevod evropskega standarda EN 12354-1:2000. V
primeru spora glede besedila slovenskega prevoda v tem standardu je odločilen izvirni evropski
standard v angleškem jeziku. Slovensko izdajo standarda je pripravil tehnični odbor SIST/TC AKU
Akustika.
Odločitev za privzem tega standarda je dne 1. februarja 2001 sprejel tehnični odbor SIST/TC AKU
Akustika.
ZVEZA S STANDARDI
S privzemom tega evropskega standarda veljajo za omenjeni namen referenčnih standardov vsi
standardi, navedeni v izvirniku, razen tistih, ki so že sprejeti v nacionalno standardizacijo:

SIST EN 20140-10:1997 Akustika – Merjenje zvočne izolirnosti v zgradbah in zvočne izolirnosti
gradbenih elementov – 10. del: Laboratorijsko merjenje izolirnosti
majhnih gradbenih elementov pred zvokom v zraku (ISO 140-10:1991)
SIST EN ISO 140-1:1998 Akustika – Merjenje zvočne izolirnosti v zgradbah in zvočne izolirnosti
gradbenih elementov – 1. del: Zahteve za laboratorije z majhnim
bočnim prenosom (ISO 140-1:1997)
SIST EN ISO 140-3:1997 Akustika – Merjenje zvočne izolirnosti v zgradbah in zvočne izolirnosti
gradbenih elementov – 3. del: Laboratorijska merjenja izolirnosti
gradbenih elementov pred zvokom v zraku (ISO 140-3:1995)
SIST EN ISO 140-4:1999 Akustika – Merjenje zvočne izolirnosti v stavbah in zvočne izolirnosti
stavbnih elementov – 4. del: Terenska merjenja izolirnosti med
prostori pred zvokom v zraku (ISO 140-4:1998)
SIST EN ISO 717-1:1997 Akustika – Vrednotenje zvočne izolirnosti v zgradbah in zvočne
izolirnosti gradbenih elementov – 1. del: Izolirnost pred zvokom v
zraku (ISO 717-1:1996)
SIST ISO 10848-1:2006 Akustika – Laboratorijsko merjenje bočnega prenosa zvoka v zraku in
udarnega zvoka med mejnimi prostori – 1. del: Okvirni dokument
(ISO 10848-1:2006)
OSNOVA ZA IZDAJO STANDARDA
– privzem evropskega standarda EN 12354-1:2000

OPOMBE
Nacionalni uvod in nacionalni predgovor nista sestavni del standarda.
– Povsod, kjer se v besedilu standarda uporablja izraz “evropski standard”, v
II
SIST EN 12354-1 : 2001
– Ta nacionalni dokument je istoveten EN 12354-1:2000 in je objavljen z dovoljenjem
CEN
Rue de Stassart, 36
1050 Bruselj
Belgija
– This national document is identical with EN 12354-1:2000 and is published with the permission of
CEN
Rue de Stassart, 36
1050 Bruselj
Belgium
III
SIST EN 12354-1 : 2001
(Prazna stran)
IV
EVROPSKI STANDARD EN 12354-1
EUROPEAN STANDARD
EUROPÄISCHE NORM
NORME EUROPÉENNE april 2000
ICS: 91.120.20
Slovenska izdaja
Akustika v stavbah – Ocenjevanje akustičnih lastnosti stavb iz lastnosti
sestavnih delov – 1. del: Izolirnost pred zvokom v zraku med prostori

Building acoustics – Estimation of Acoustique du bâtiment – Calcul de Bauakustik – Berechnung der akustischen
acoustic performance of buildings la performance acoustique des Eigenschaften von Gebäuden aus den
from the performance of elements bâtiments à partir de la performance Bauteileigenschaften – Teil 1:
– Part 1: Airborne sound insulation des éléments – Partie 1: Isolement Luftschalldämmung zwischen Räumen
between rooms acoustique aux bruits aériens entre
des locaux
Ta evropski standard je CEN sprejel 20. avgusta 1999.

Člani CEN morajo izpolnjevati notranje predpise CEN/CENELEC, ki določajo pogoje, pod katerimi
dobi ta standard status nacionalnega standarda brez kakršnihkoli sprememb. Seznami najnovejših
izdaj teh nacionalnih standardov in njihovi bibliografski podatki so na voljo pri Centralnem sekretariatu
ali članih CEN.
Ta evropski standard obstaja v treh uradnih izdajah (angleški, francoski in nemški). Izdaje v drugih
jezikih, ki jih člani CEN na lastno odgovornost prevedejo in izdajo ter prijavijo pri Centralnem
sekretariatu CEN, veljajo kot uradne izdaje.

Člani CEN so nacionalni organi za standarde Avstrije, Belgije, Češke republike, Danske, Finske,
Francije, Grčije, Irske, Islandije, Italije, Luksemburga, Nemčije, Nizozemske, Norveške, Portugalske,
Španije, Švedske, Švice in Združenega kraljestva.

CEN
Evropski komite za standardizacijo
European Committee for Standardization
Comité Européen de Normalisation
Europäisches Komitee für Normung
Centralni sekretariat CEN
Rue de Stassart 36, B-1050 Bruselj

© 2000 CEN Avtorske pravice imajo vse države članice CEN. Ref. št. EN 12354-1:2000 E

SIST EN 12354-1 : 2001
VSEBINA Stran
Predgovor .4
1 Področje uporabe .5
2 Zveza s standardi .5
3 Relevantne veličine .6
3.1 Veličine, ki opisujejo lastnosti stavb .6
3.1.1 Gradbena zvočna izolirnost R'.6
3.1.2 Standardna razlika zvočnih ravni D .6
nT
3.1.3 Normirana razlika zvočnih ravni D .6
n
3.1.4 Povezave med veličinami.7
3.2 Veličine, ki opisujejo lastnosti elementov .7
3.2.1 Zvočna izolirnost R.7
3.2.2 Izboljšanje zvočne izolirnosti ∆R.7
3.2.3 Normirana razlika zvočnih ravni elementa D .7
n,e
3.2.4 Normirana razlika zvočnih ravni za indirektni prenos zvoka v zraku D .8
n,s
3.2.5 Normirana razlika zvočnih ravni pri stranskem prenosu zvoka D .8
n,f
3.2.6 Faktor dušenja vibracij K .8
ij
3.2.7 Drugi podatki o elementu .9
3.3 Drugi izrazi in veličine.9
3.3.1 Direktni prenos .9
3.3.2 Indirektni prenos .9
3.3.3 Indirektni prenos v obliki zvoka v zraku.9
3.3.4 Indirektni prenos v obliki strukturnega zvoka (stranski prenos) .9
3.3.5 Smerno povprečena razlika ravni hitrosti pri spoju D .9
v,ij
3.3.6 Izolirnost pred stranskim prenosom zvoka R .10
ij
4 Računski modeli .10
4.1 Splošna načela.10
4.2 Podrobni model prenosa po konstrukcijah .12
4.2.1 Vhodni podatki.12
4.2.2 Pretvorba vhodnih podatkov v vrednosti v stavbi.13
4.2.3 Določitev direktnega in stranskega prenosa v stavbi.15
4.2.4 Pojasnila za nekaj primerov elementov.16
4.3 Podrobni model prenosa zvoka v zraku .18
4.3.1 Določitev iz izmerjenega direktnega prenosa za majhne elemente.19
4.3.2 Določitev iz izmerjenega skupnega indirektnega prenosa.19
4.3.3 Določitev iz izmerjenega prenosa ločilnih elementov sistema .19
4.4 Poenostavljeni model za prenos zvoka po konstrukcijah.19
4.4.1 Računski postopek .19
4.4.2 Vhodni podatki.21
4.4.3 Omejitve .22
SIST EN 12354-1 : 2001
5 Točnost.22
Dodatek A (normativni): Simboli.24
Dodatek B (informativni): Zvočna izolirnost monolitnih elementov.28
B.1 Zvočna izolirnost v frekvenčnih pasovih .28
B.2 Ovrednotena zvočna izolirnost.30
Dodatek C (informativni): Odmevni čas elementa.33
Dodatek D (informativni): Izboljšanje zvočne izolirnosti zaradi dodatnih slojev.35
D.1 Izboljšanje zvočne izolirnosti zaradi dodatnih slojev .35
D.1.1 Direktni prenos, ∆R.35
D.1.2 Stranski prenos.35
D.2 Ovrednoteno izboljšanje zvočne izolirnosti zaradi dodatnih slojev.37
Dodatek E (informativni): Faktor dušenja vibracij pri spojih .39
E.1 Metode določanja.39
E.2 Empirični podatki.39
E.3 Mejne vrednosti.40
Dodatek F (informativni): Določitev indirektnega prenosa .48
F.1 Laboratorijske meritve skupnega indirektnega prenosa .48
F.1.1 Indirektni prenos zvoka v zraku.49
F.1.2 Stranski prenos .50
F.2 Določitev indirektnega prenosa zvoka v zraku iz poznanega prenosa za ločilne elemente
sistema.50
F.2.1 Predprostor.50
F.2.2 Prezračevalni sistem .51
Dodatek G (informativni): Laboratorijska vrednost ovrednotene zvočne izolirnosti, ki vključuje
simulirane pogoje stranskega prenosa na terenu (»Prüfstand mit Bauähnlicher
Flankenübertragung«, DIN 52210).51
Dodatek H (informativni): Računski primeri.54
H.1 Razmere .54
H.2 Podrobni model.55
H.2.1 Rezultati .55
H.2.2 Podrobni koraki za ločilni element, za talno konstrukcijo in za notranjo steno.55
H.2.3 Odmevni čas elementa za pregradno steno pri srednji frekvenci oktave 500 Hz .56
H.3 Poenostavljeni model.57
Bibliografija .59
SIST EN 12354-1 : 2001
PREDGOVOR
Ta evropski standard je pripravil tehnični odbor CEN/TC 126 Akustične lastnosti gradbenih proizvodov
in stavb, katerega sekretariat vodi AFNOR.

Ta evropski standard mora dobiti status nacionalnega standarda bodisi z objavo istovetnega besedila
ali z razglasitvijo najpozneje oktobra 2000, nasprotujoče nacionalne standarde pa je treba razveljaviti
najpozneje oktobra 2000.
Ta dokument je prva izdaja standarda, ki je del skupine standardov, v katerih so opisani modeli
izračunov akustike v stavbah. Čeprav standard obravnava glavne vrste gradbenih konstrukcij, doslej
še ni mogoče zajeti vseh različic konstrukcij v stavbah. Standard določa način obravnave z namenom,
da se pridobijo izkušnje za prihodnje izboljšave in razvoj.

Med pripravo standarda je postalo jasno, da nekateri podatki o elementih, ki obvezno temeljijo na
standardiziranih merilnih metodah, še niso na voljo. Zato so bili dodani nekateri informativni dodatki,
da bi razložili, kaj je potrebno, da bi nakazali možne merilne metode ter da bi ponazorili nekatere
značilne akustične podatke. Ti dodatki naj bi predstavljali osnovo za nove izdaje standardov za
gradbene elemente, ki naj bi nadomestili te dodatke.

Točnost tega standarda se lahko podrobno določi šele s široko primerjavo podatkov s terena, ki se
lahko zberejo šele po daljšem času po uvedbi modela za napovedovanje. V vmesnem času so
uporabnikom v pomoč navedbe o točnosti, ki temeljijo na prejšnjih primerjavah s primerljivimi modeli
za napovedovanje. Odgovornost uporabnika (tj. osebe, organizacije, uradne osebe) je, da opozori na
posledice točnosti, povezane z merilnimi postopki ali metodami napovedovanja, s tem, da določi
zahteve za vhodne podatke in/ali navede varne meje rezultatov ali uporabi nekatere druge popravke.

Po določilih notranjih predpisih CEN/CENELEC so ta evropski standard dolžne privzeti nacionalne
organizacije za standarde naslednjih držav: Avstrije, Belgije, Češke republike, Danske, Finske,
Francije, Grčije, Islandije, Irske, Italije, Luksemburga, Nizozemske, Nemčije, Norveške, Portugalske,
Španije, Švedske, Švice in Združenega kraljestva.

SIST EN 12354-1 : 2001
1 Področje uporabe
Dokument opisuje računske modele, oblikovane za oceno izolacije med prostori v stavbah pred
zvokom v zraku, pri katerih se uporabljajo predvsem izmerjene vrednosti, značilne za direktni in
indirektni stranski prenos zvoka preko gradbenih elementov, ki so udeleženi pri prenosu zvoka, ter
teoretično izpeljane metode širjenja zvoka po gradbenih elementih.

Opisan je podrobni model za izračun v frekvenčnih pasovih, pri čemer se iz rezultatov izračuna lahko
oceni enoštevilčna vrednost zvočne izolirnosti. Iz tega je izpeljan poenostavljeni model z omejenim
področjem uporabe, pri katerem se ocena enoštevilčne vrednosti zvočne izolirnosti določa iz
enoštevilčnih ocen zvočne izolirnosti elementov.

Dokument opisuje osnove računskih shem, navaja relevantne veličine in določa njihovo uporabnost ter
omejitve. Namenjen je strokovnjakom s področja akustike in podaja okvir za pripravo in uporabo
dokumentov ter orodij, namenjenih drugim uporabnikom na področju gradnje stavb, upoštevajoč
lokalne posebnosti.
V opisanih računskih modelih se uporablja najsplošnejši inženirski pristop z jasno navezavo na
izmerljive veličine, ki določajo obnašanje gradbenih elementov. V dokumentu so opisane znane
omejitve računskih modelov. Kakorkoli že, uporabniki naj bi se zavedali, da obstajajo tudi drugi
računski modeli z opredeljeno uporabnostjo in omejitvami.

Modeli temeljijo na izkušnjah z napovedovanjem v stanovanjskih stavbah. Uporabljajo se lahko tudi za
druge vrste stavb, pri čemer pa mora biti zagotovljeno, da konstrukcijski sistemi in mere elementov
niso bistveno drugačni od tistih v stanovanjskih stavbah.

2 Zveza s standardi
Ta evropski standard vsebuje z datiranim ali nedatiranim sklicevanjem določila iz drugih publikacij. Ta
sklicevanja na standarde so navedena na ustreznih mestih v besedilu, publikacije pa so naštete
spodaj. Pri datiranih sklicevanjih se pri uporabi tega evropskega standarda upoštevajo poznejša
dopolnila ali spremembe katerekoli od teh publikacije le, če so z dopolnilom ali spremembo vključene
vanj. Pri nedatiranih sklicevanjih se uporablja zadnja izdaja publikacije, na katero se sklicuje.

EN 20140-10 Akustika – Merjenje zvočne izolirnosti v zgradbah in zvočne izolirnosti gradbenih
elementov – 10. del: Laboratorijsko merjenje izolirnosti majhnih gradbenih
elementov pred zvokom v zraku (ISO 140-10:1991)

EN IS0 140-1 Akustika – Merjenje zvočne izolirnosti v zgradbah in zvočne izolirnosti gradbenih
elementov – 1. del: Zahteve za laboratorije z majhnim bočnim prenosom (ISO
140-1:1997)
EN IS0 140-3 Akustika – Merjenje zvočne izolirnosti v zgradbah in zvočne izolirnosti gradbenih
elementov – 3. del: Laboratorijska merjenja izolirnosti gradbenih elementov pred
zvokom v zraku (ISO 140-3:1995)

EN IS0 140-4 Akustika – Merjenje zvočne izolirnosti v stavbah in zvočne izolirnosti stavbnih
elementov – 4. del: Terenska merjenja izolirnosti med prostori pred zvokom v zraku
(ISO 140-4:1998)
EN IS0 717-1 Akustika – Vrednotenje zvočne izolirnosti v zgradbah in zvočne izolirnosti
gradbenih elementov – 1. del: Izolirnost pred zvokom v zraku (ISO 717-1:1996)

prEN IS0 10848-1 Akustika – Laboratorijsko merjenje bočnega prenosa zvoka v zraku in udarnega
zvoka med mejnimi prostori – 1. del: Okvirni dokument (ISO 10848-1:2006)
(ISO/DlS 10848-7:1998)
SIST EN 12354-1 : 2001
3 Relevantne veličine
3.1 Veličine, ki opisujejo lastnosti stavb

Zvočna izolacija med prostori, določena po EN ISO 140-4, se lahko opiše z različnimi veličinami, ki so
določene v frekvenčnih pasovih (terčnih ali oktavnih), na podlagi katerih se lahko določi enoštevilčna
vrednost skladno z EN ISO 717-1, npr. R' , D ali (D + C).
w nT,w nT,w
3.1.1 Gradbena zvočna izolirnost R'

Negativni desetkratni desetiški logaritem razmerja med skupno zvočno močjo W , preneseno v
tot
sprejemni prostor, in vpadlo zvočno močjo W1 na ločilni element. Razmerje se označi s τ '.

R' = –10 log τ '  dB (1)
kjer je:
τ ' = W /W
tot 1
V splošnem skupna zvočna moč, ki se prenaša v sprejemni prostor, sestoji iz deleža zvočne moči, ki
ga sevajo ločilni element, stranski elementi in druge komponente.

Gradbena zvočna izolirnost R' se ponavadi določi na osnovi meritev z enačbo:

S
S
′
R = L − L +10log dB (2)
1 2
A
kjer so:
L povprečna raven zvočnega tlaka v prostoru z virom, v dB
L povprečna raven zvočnega tlaka v sprejemnem prostoru, v dB
A ekvivalentna absorpcijska površina v sprejemnem prostoru, v dB
S površina ločilnega elementa, v m
s
3.1.2 Standardna razlika zvočnih ravni D
nT
Razlika prostorskega in časovnega povprečja ravni zvočnega tlaka v dveh prostorih, ki nastaja zaradi
enega ali več zvočnih virov v enem od obeh prostorov, pri čemer se razlika nanaša na referenčno
vrednost odmevnega časa v sprejemnem prostoru.

T
D = L − L + 10log dB (3)
nT 1 2
T
kjer sta:
T odmevni čas v sprejemnem prostoru, v s
T referenčni odmevni čas, v stanovanjih 0,5 s
3.1.3 Normirana razlika zvočnih ravni D
n
Razlika prostorskega in časovnega povprečja ravni zvočnega tlaka v dveh prostorih, ki nastaja zaradi
enega ali več zvočnih virov v enem od obeh prostorov, pri čemer se razlika nanaša na referenčno
ekvivalentno absorpcijsko površino v sprejemnem prostoru.

A
D = L − L −10log dB (4)
n 1 2
A
kjer je:
A referenčna absorpcijska površina, ki znaša 10 m
SIST EN 12354-1 : 2001
3.1.4 Povezave med veličinami

Razlike zvočnih ravni so z gradbeno zvočno izolirnostjo povezane z naslednjima enačbama:

A 10
′ ′
D = R+10log = R+10log dB (5a)
n
S S
s s
0,16 V 0,32 V
′ ′
D = R+10log = R+10log dB (5b)
nT
T S S
0 s s
kjer je:
V prostornina sprejemnega prostora, v m

Zadostuje, da se oceni ena od navedenih veličin, druge veličine se lahko izpeljejo. Kot primarna
veličina za ocenjevanje je v tem dokumentu privzeta gradbena zvočna izolirnost R'.

3.2 Veličine, ki opisujejo lastnosti elementov

Veličine, ki opisujejo lastnosti elementov, se uporabljajo kot del vhodnih podatkov za oceno lastnosti
stavbe. Te veličine se določajo v terčnih frekvenčnih pasovih, lahko pa se določajo tudi v oktavnih
frekvenčnih pasovih. Če je potrebno, se iz veličin v posameznih frekvenčnih pasovih lahko oceni
obnašanje elementa z enoštevilčno vrednostjo skladno s standardom EN ISO 717-1, npr. R (C ; C ).
w tr
3.2.1 Zvočna izolirnost R
Desetkratni desetiški logaritem razmerja med zvočno močjo W , vpadlo na preskusni vzorec, ter
zvočno močjo W , ki prehaja skozi preskusni vzorec:
W
R= 10log dB (6)
W
Ta veličina se določi skladno z EN ISO 140-3.

3.2.2 Izboljšanje zvočne izolirnosti ∆R

Razlika zvočnih izolirnosti osnovnega konstrukcijskega elementa z dodanim slojem (npr. gibka stenska
obloga, spuščeni strop, plavajoči pod) ter osnovnega konstrukcijskega elementa brez dodanega sloja.

Informacije o določanju in uporabi te veličine so ponazorjene v dodatku D.

3.2.3 Normirana razlika zvočnih ravni elementa D
n,e
Razlika prostorskega in časovnega povprečja ravni zvočnega tlaka v dveh prostorih, ki nastaja zaradi
zvočnega vira v enem od obeh prostorov, pri čemer se zvok prenaša le preko majhnega gradbenega
elementa (npr. prezračevalniki, cevi za električne kable, tesnilni sistemi). D je normirana na
n,e
referenčno ekvivalentno absorpcijsko površino (A ) v sprejemnem prostoru; A = 10 m .
0 0
A
D = L − L −10log dB (7)
n,e 1 2
A
kjer je:
A ekvivalentna absorpcijska površina v sprejemnem prostoru, v m

Ta veličina se določi skladno z EN 20140-10.

SIST EN 12354-1 : 2001
3.2.4 Normirana razlika zvočnih ravni za indirektni prenos zvoka v zraku D
n,s
Razlika prostorskega in časovnega povprečja ravni zvočnega tlaka v dveh prostorih, ki nastaja zaradi
zvočnega vira v enem od obeh prostorov, pri čemer se zvok prenaša le po določeni poti med obema
prostoroma (npr. ventilacijski sistemi, koridorji). D je normirana na referenčno ekvivalentno
n,s
absorpcijsko površino (A ) v sprejemnem prostoru; A = 10 m .
0 0
A
D = L − L −10log dB (8)
n,s 1 2
A
Indeks »s« označuje vrsto sistema za prenos zvoka, ki se obravnava.

Ta veličina se določa z merjenjem po metodi, ki je primerljiva metodi po EN 20140-10.

OPOMBA: Ustrezne merilne metode za specifične sisteme naj bi pripravila CEN/TC 126 ali CEN/TC 211 (glej dodatek F).

3.2.5 Normirana razlika zvočnih ravni pri stranskem prenosu zvoka D
n,f
Razlika prostorskega in časovnega povprečja ravni zvočnega tlaka v dveh prostorih, ki nastaja zaradi
zvočnega vira v enem od obeh prostorov, pri čemer se zvok prenaša med obema prostoroma le po
določeni stranski poti (npr. spuščeni strop, votli pod, fasada). D je normirana na referenčno
n,f
ekvivalentno absorpcijsko površino (A ) v sprejemnem prostoru; A = 10 m .
0 0
A
D = L − L −10log dB (9)
n,f 1 2
A
Ta veličina se določi skladno s prEN ISO 10848-1.

OPOMBA: Za spuščene stropove je na voljo standard EN 20140-9, kjer je namesto splošnejšega indeksa »f« uporabljen
indeks »c«. Za votle pode je v pripravi standard prEN ISO 140-11 (glej dodatek F).

3.2.6 Faktor dušenja vibracij K
ij
Ta veličina je povezana s prenosom moči vibracij preko spojev gradbenih elementov ter normirana z
namenom, da postane konstantna veličina. Določena je z normiranjem smerno povprečene razlike
ravni hitrosti preko spoja glede na ekvivalentno absorpcijsko dolžino obeh elementov (če je to
relevantno) skladno z naslednjo enačbo:

D + D l
v,ij v,ji ij
K = +10log dB (10)
ij
a a
i j
kjer so:
D razlika ravni hitrosti med elementoma i ter j, ko je vzbujan element i, v dB
v,ij
D razlika ravni hitrosti med elementoma j ter i, ko je vzbujan element j, v dB
v,ji
l skupna dolžina stika med elementoma i ter j, v m
ij
a ekvivalentna absorpcijska dolžina elementa i, v m
i
a ekvivalentna absorpcijska dolžina elementa j, v m
j
Ekvivalentna absorpcijska dolžina je dana z enačbo:

2,2π S f
ref
a= (11)
c T f
0 s
SIST EN 12354-1 : 2001
kjer so:
T odmevni čas elementa i ali j, v s
s
S površina elementa i ali j, v m
f srednja frekvenca frekvenčnega pasu, v Hz
f referenčna frekvenca, f = 1000 Hz
ref ref
c hitrost zvoka v zraku, v m/s
OPOMBA 1: Ekvivalentna absorpcijska dolžina je dolžina namišljenega popolnoma absorptivnega roba elementa z enako
absorpcijo, kot jo ima dejanski rob elementa, če se privzame, da je kritična frekvenca elementa 1000 Hz.

Veličina K se določi po prEN ISO 10848-1.
ij
OPOMBA 2: Začasno se lahko te vrednosti privzamejo iz dodatka E ali pa se izpeljejo iz razpoložljivih podatkov o razliki ravni
hitrosti pri spoju skladno z dodatkom E.

3.2.7 Drugi podatki o elementu

Za izračun so lahko potrebne še nekatere dodatne informacije o elementu, npr.:
– površinska gostota m', v kg/m
– tip elementa,
– material,
– tip spojev.
3.3 Drugi izrazi in veličine
3.3.1 Direktni prenos
Prenos na ločilni element vpadlega zvoka, ki ga element neposredno seva (strukturni zvok) ali pa se
prenaša kot zvok v zraku skozi posamezne dele elementa, npr. reže, prezračevalne naprave, žaluzije.

3.3.2 Indirektni prenos
Prenos zvoka iz prostora z virom v sprejemni prostor po poteh prenosa, različnih od direktnega
prenosa zvoka. Deli se lahko na prenos v obliki zvoka v zraku in na prenos v obliki strukturnega
zvoka. Prenos v obliki strukturnega zvoka se imenuje stranski prenos zvoka.

3.3.3 Indirektni prenos v obliki zvoka v zraku

Indirektni prenos zvočne energije po poteh, po katerih se zvok prenaša predvsem po zraku, npr. preko
ventilacijskih sistemov, preko spuščenih stropov in predprostorov.

3.3.4 Indirektni prenos v obliki strukturnega zvoka (stranski prenos)

Prenos zvočne energije iz prostora z virom v sprejemni prostor preko poti po konstrukcijah (vibracije),
npr. zidovih, podih, stropovih.

3.3.5 Smerno povprečena razlika ravni hitrosti pri spoju D
v,ij
Smerno povprečena razlika ravni hitrosti pri spoju pri prenosu z elementa i na element j in pri prenosu
z elementa j na element i:
D + D
v,ij v,ji
D = dB (12)
v,ij
SIST EN 12354-1 : 2001
3.3.6 Izolirnost pred stranskim prenosom zvoka R
ij
Negativni desetkratni desetiški logaritem zvočne prepustnosti pri stranskem prenosu τ. Zvočna
ij
prepustnost pri stranskem prenosu τ predstavlja razmerje med zvočno močjo W, ki seva iz
ij ij
stranskega elementa j v sprejemni prostor zaradi vpadlega zvoka na element i v prostoru z virom, ter
zvočno močjo W , ki vpada na referenčno površino v prostoru z virom. Za referenčno površino se
izbere površina ločilnega elementa:

R =−10logτ dB (13)
ij ij
kjer je:
τ = W / W
ij ij 1
OPOMBA: Površina ločilnega elementa se izbere kot referenčna površina zato, ker je v tem primeru neposredno nakazan
delež prenosa po posameznih poteh v skupnemu prenosu, kar pri drugačnih izbirah ne drži.

4 Računski modeli
4.1 Splošna načela
Zvočna moč v sprejemnem prostoru je posledica zvoka, ki ga v sprejemni prostor sevajo ločilni
konstrukcijski elementi in stranski konstrukcijski elementi v sprejemnem prostoru, ter relevantnega
direktnega in indirektnega prenosa zvoka v zraku. Skupna zvočna prepustnost se lahko razdeli v
zvočne prepustnosti, ki se nanašajo na vsak element v sprejemnem prostoru, ter elemente ali sisteme,
ki so vključeni v direktni ali indirektni prenos zvoka v zraku:

R′=−10logτ′ dB (14)
n m k
τ′=τ + τ + τ + τ
∑ ∑ ∑
d f e s
f=1 e=1 s=1
kjer se indeksi d, f, e in s nanašajo na različne prispevke k prenosu zvoka, ponazorjene na sliki 1,

kjer so:
τ´ razmerje med celotno zvočno močjo, izsevano v sprejemni prostor, ter zvočno močjo, vpadlo na del
ločilnega elementa, skupen obema prostoroma
τ razmerje med zvočno močjo, izsevano iz dela ločilnega elementa, skupnega obema prostoroma, in
d
zvočno močjo, vpadlo na del ločilnega elementa, skupen obema prostoroma – vključuje poti
prenosov Dd in Fd, ki sta ponazorjeni na sliki 2
τ razmerje med zvočno močjo, izsevano iz stranskega elementa f v sprejemnem prostoru, in zvočno
f
močjo, vpadlo na del ločilnega elementa, skupen obema prostoroma – vključuje poti prenosov Ff in
Df, ki sta ponazorjeni na sliki 2
τ razmerje med zvočno močjo, izsevano zaradi direktnega prenosa zvoka v zraku v sprejemni
e
prostor iz elementa, ki predstavlja del ločilnega elementa, ter zvočno močjo, vpadlo na del
ločilnega elementa, skupen obema prostoroma
τ razmerje med zvočno močjo, izsevano v sprejemni prostor iz sistema s zaradi indirektnega prenosa
s
zvoka v zraku, vpadlega na ta sistem, ter zvočno močjo, vpadlo na del ločilnega elementa, skupen
obema prostoroma
n število stranskih elementov; ponavadi je n = 4, število je lahko večje ali manjše
m število elementov z direktnim prenosom zvoka v zraku
k število sistemov z indirektnim prenosom zvoka v zraku
SIST EN 12354-1 : 2001
Slika 1: Ponazoritev različnih prispevkov k skupnemu prenosu v prostor: d – izsevano
neposredno iz ločilnega elementa, f1 in f2 – izsevano iz stranskih elementov, e – izsevano iz
komponent, vgrajenih v ločilni element, s – indirektni prenos

Zvok, ki ga seva konstrukcijski element, se lahko obravnava kot seštevek različnih poti prenosa zvoka po
konstrukcijah. Vsaka pot se lahko identificira glede na element i, na katerega vpada zvok v prostoru z
virom, ter glede na element j, ki seva zvok v sprejemni prostor. Poti prenosa za stranski element in za
ločilni element so ponazorjene na sliki 2, kjer so elementi i v prostoru z virom označeni z oznako F za
stranske elemente ter oznako D za ločilni element, elementi z oznako j v sprejemnem prostoru pa so
označeni z oznako f za stranske elemente ter z oznako d za ločilni element.

Slika 2: Definicija poti prenosa zvoka »ij« med dvema prostoroma

Pri obravnavanem pristopu sta upoštevani dve glavni predpostavki, in sicer, da so opisane poti
prenosa med seboj neodvisne ter da se zvočno polje ter polje vibracij obnašata statistično. V okviru
teh omejitev je obravnavani pristop precej splošen in se načeloma lahko uporabi za različne vrste
konstrukcijskih elementov, npr. monolitnih elementov, votlih sten, dvojnih lahkih sten, ter za različne
postavitve obeh prostorov, vendar pa razpoložljive možnosti opisa prenosa po različnih poteh v tem
smislu zahtevajo omejitve. Ponazorjeni model je zato omejen na sosednje prostore, medtem ko so
vrste elementov pretežno omejene z razpoložljivimi informacijami o faktorju dušenja vibracij za
monolitne in lahke dvojne elemente. Nekatere usmeritve za uporabo pri drugih dvojnih elementih, kot
npr. za votle stene, so ponazorjene v točki 4.2.4.

Prepustnost ločilnega elementa sestoji iz direktnega prenosa in n stranskih poti prenosa:

n
τ =τ + τ (15)
d D F
d ∑ d
F=1
Prepustnost stranskih elementov f v sprejemnem prostoru sestoji iz dveh stranskih poti prenosa:

τ =τ +τ (16)
f D Ff
f
SIST EN 12354-1 : 2001
Prepustnosti za navedene prenose strukturnega zvoka po stranskih poteh prenosa so z zvočno
izolirnostjo (R ) ter izolirnostjo pred stranskim prenosom zvoka (R ) v naslednji zvezi:
Dd ij
−R /10
Dd
τ = 10 (17)
D
d
−R /10
ij
τ = 10
i
j
Prepustnost za direktni in indirektni prenos zvoka v zraku je z normirano razliko zvočnih ravni
elementa D ter normirano razliko zvočnih ravni za indirektni prenos zvoka v zraku D v naslednji
n,e n,s
zvezi:
A
−D /10
0 n,e
τ = 10 (18)
e
S
s
A
−D /10
0 n, s
τ = 10
s
S
s
kjer sta:
S površina ločilnega elementa, v m
s
A referenčna ekvivalentna absorpcijska površina, v m
Pri podrobnem modelu se zvočna izolacija v stavbi računa v frekvenčnih pasovih, in sicer na osnovi
podatkov o gradbenih elementih v posameznih frekvenčnih pasovih (terčnih ali oktavnih). V primeru
računa v oktavnih frekvenčnih pasovih morajo biti računi izvedeni najmanj od 125 Hz do 2000 Hz, v
primeru računa v terčnih frekvenčnih pasovih pa najmanj od 100 Hz do 3150 Hz. Iz teh rezultatov se
lahko izpelje enoštevilčna vrednost zvočne izolacije v stavbi skladno z EN ISO 717-1.

OPOMBA: Računi se lahko izvedejo tudi za višje in nižje frekvence od navedenih, če so na voljo podatki pri teh frekvencah,
vendar se je treba zavedati, da trenutno še ni na voljo podatkov o zanesljivosti izračunov na razširjenem
frekvenčnem območju, kar še posebej velja za nizke frekvence.

Podrobni model obravnava prenos po konstrukcijah in tudi direktni in indirektni prenos zvoka v zraku.
Glede na to, da se poti prenosa lahko obravnavajo kot med seboj neodvisne, se obravnavajo ločeno.
Račun prenosa po konstrukcijah je opisan v poglavju 4.2. Direktni in indirektni prenos zvoka v zraku
sta opisana v poglavju 4.3.
Pri poenostavljenem modelu se zvočna izolacija v stavbi izračuna z enoštevilčno vrednostjo, ki temelji
na enoštevilčnih vrednostih za posamezne elemente, udeležene pri prenosu. Poenostavljeni model, ki
privzema le prenos po konstrukcijah, je opisan v poglavju 4.4.

4.2 Podrobni model prenosa po konstrukcijah

4.2.1 Vhodni podatki
Prenos po vsaki od poti se lahko določi iz:
– zvočne izolirnosti ločilnega elementa: R ,
s
– zvočne izolirnosti za element i v prostoru z virom: R ,
i
– zvočne izolirnosti za element j v sprejemnem prostoru: R ,
j
– izboljšanja zvočne izolirnosti ločilnega elementa z dodatnimi sloji na strani prostora z virom in/ali
na strani sprejemnega prostora: ∆R ter ∆R ,
D d
– izboljšanja zvočne izolirnosti z dodatnimi sloji za element i na strani prostora z virom in/ali za
element j na strani sprejemnega prostora: ∆R ter ∆R ,
i j
SIST EN 12354-1 : 2001
– odmevnega časa za element v laboratoriju: T ,
s,lab
– faktorja dušenja vibracij za vsako od poti prenosa od elementa i do elementa j: K ,
ij
– površine ločilnega elementa: S
s,
– površine elementa i v prostoru z virom: S ,
i
– površine elementa j v sprejemnem prostoru: S ,
j
– dolžine skupnega spoja med elementom i in elementom j (merjeno od površine do površine): l .
ij
OPOMBA: Če se računa D ali D , se površina ločilnega elementa uporablja kot poljubna referenca in se lahko privzame
nT n
kot 10 m v celotnem računu.
Akustični podatki o elementih naj bi se privzemali predvsem iz standardiziranih laboratorijskih meritev,
vendar pa se lahko izpeljejo tudi na druge načine, npr. s teoretičnimi izračuni, empiričnimi ocenami ali
merilnimi rezultati, pridobljenimi z meritvami na terenu. Informacije o tem so ponazorjene v nekaterih
dodatkih. Vir uporabljenih podatkov je treba jasno navesti.

Informacija o zvočni izolirnosti homogenih elementov je podana v dodatku B.

Informacija o odmevnem času za homogene elemente je podana v dodatku C.

Informacija o izboljšanju zvočne izolirnosti ter izboljšanju izolirnosti pred stranskim prenosom zvoka je
podana v dodatku D.
Informacija o faktorju dušenja vibracij za običajne spoje je podana v dodatku E.

4.2.2 Pretvorba vhodnih podatkov v vrednosti v stavbi

Pred začetkom določanja prenosa zvoka v stavbi je treba akustične podatke za elemente
(konstrukcijske elemente, dodatne sloje in spoje) pretvoriti v vrednosti, ki veljajo v stavbi.

Vrednost zvočne izolirnosti v stavbi R se za ločilni element ter za vsak stranski element določi iz:
situ
T
s, situ
R = R−10log dB (19)
situ
T
s,lab
kjer sta:
T odmevni čas za element v dejanskih razmerah na terenu, v s
s,situ
T odmevni čas za element v laboratorijskih pogojih, v s
s,lab
Za direktni prenos mora R vključevati vsiljeni prenos, ki je vključen tudi pri meritvah v laboratoriju.

Za vsako stransko pot prenosa se zvočna izolirnost R v prenos vključenih elementov (vključno z ločilnim
elementom) nanaša le na resonančni prenos. Nad kritično frekvenco je uporaba laboratorijske zvočne
izolirnosti korektna. Pod kritično frekvenco se uporaba laboratorijske zvočne izolirnosti lahko šteje za
dobro oceno, saj zaradi neresonančnega prenosa odstopa proti prenizkim vrednostim. Če vrednosti
zvočne izolirnosti izhajajo iz izračunov na podlagi lastnosti materiala, je najbolje na celotnem
obravnavanem frekvenčnem področju privzeti le resonančni prenos.

Za odmevni čas elementa T je treba privzeti, da je enak T , pri čemer je korekcija enaka 0 dB, za
s,situ s,lab
naslednje gradbene elemente:
– lahke dvojne elemente, kot npr. stene na lesenem ali kovinskem nosilnem okvirju,
– elemente s faktorjem notranjega dušenja, večjim od 0,03,
– elemente, ki so veliko lažji od sosednjih konstrukcijskih elementov (najmanj trikrat lažji),
– elemente, ki niso trdno pritrjeni na sosednje konstrukcijske elemente.
SIST EN 12354-1 : 2001
V drugih primerih, najsibo v laboratoriju ali v terenskih razmerah, je treba odmevni čas elementa
upoštevati; glej dodatek C.
OPOMBA 1: Kot prvi približek se za vse vrste elementov lahko privzame, da je korekcija enaka 0 dB.

Za dodatne sloje se laboratorijska vrednost lahko privzame kot približek za vrednost izboljšanja v
stavbi ∆R
situ:
∆R = ∆R dB (20)
situ
R elementov, ki so vključeni v
Za vsako pot stranskega prenosa se izboljšanje zvočne izolirnosti ∆
prenos (vključno z ločilnim elementom), nanaša le na resonančni prenos. Vendar pa merilne metode,
ki to določajo, še niso na voljo. Obstajajo nekatera opažanja, ki nakazujejo, da je kot oceno za
izboljšanje pri stranskem prenosu upravičeno privzeti izboljšanje za primer direktnega prenosa; glej
dodatek D.
spojev je prenos v stavbi opisan s smerno povprečeno razliko ravni hitrosti pri spoju
Za primere
D . Dobi se s pomočjo faktorja dušenja vibracij:
v,ij,situ
l
ij
D = K −10log dB ; D ≥ 0 dB (21)
v,ij,situ ij v,ij,situ
a a
i,situ j,situ
in
2,2π S f
i ref
a =
i,situ
c T f
0 s,i,situ
(22)
2,2π S
f
j
ref
a =
j,situ
c T f
0 s,j,situ
kjer so:
a ekvivalentna absorpcijska dolžina elementa i v dejanskih razmerah v stavbi, v m
i,situ
a ekvivalentna absorpcijska dolžina elementa j v dejanskih razmerah v stavbi, v m
j,situ
f srednja frekvenca frekvenčnega pasu, v Hz
f referenčna frekvenca: f = 1000 Hz
ref ref
c hitrost zvoka v zraku, v m/s
l dolžina spoja, skupnega obema elementoma i in j, v m
ij
S površina elementa i, v m
i
S površina elementa j, v m
j
T odmevni čas elementa i v dejanskih razmerah v stavbi, v s
s,i,situ
T odmevni čas elementa j v dejanskih razmerah v stavbi, v s
s,j,situ
Za elemente, navedene v nadaljevanju, je ekvivalentna absorpcijska dolžina a številčno enaka
situ
površini elementa, torej a = S / l in/ali a = S / l , kjer je referenčna dolžina l = 1 m:
i,situ i 0 j,situ j 0 0
– lahke dvojne elemente, kot npr. stene na lesenem ali kovinskem nosilnem okvirju,
– elemente s faktorjem notranjega dušenja, večjim od 0,03,
– elemente, ki so veliko lažji od sosednjih konstrukcijskih elementov (najmanj trikrat lažji),
– elemente, ki niso trdno pritrjeni na sosednje konstrukcijske elemente.

V drugih primerih je treba upoštevati odmevni čas elementa za dejanske razmere v stavbi; glej
dodatek C.
SIST EN 12354-1 : 2001
OPOMBA 2: Kot prvi približek se za ekvivalentno absorpcijsko dolžino lahko privzameta a = S / l in a = S / l , kjer je
i,situ i 0 j,situ j 0
referenčna dolžina l = 1 m za vse vrste elementov. Če ima v tem primeru faktor dušenja vibracij nižjo vrednost
od najmanjše k , je treba upoštevati najmanjšo vrednos
...